Tiskane izdaje
Ustanova, kot je Narodna galerija s svojimi zbirkami in dokumentacijo, je poseben svet in kraj neizčrpnih možnosti. V njej so številne umetnine, ki jih poznamo iz šolskih klopi, iz literature, z razstav, zagotovo z obiskov galerije same, vendar se vse te izkušnje ne morejo primerjati z vsakodnevno hojo mimo njih, z neposrednim stikom z muzejskim predmetom, z možnostjo, da si ga ogledamo z vseh strani in sproti preverjamo svoja spoznanja.
Umetnine ne le odgovarjajo na naša vprašanja, kot jih motivirajo vsakokratni interesi, temveč nam govorijo vsakokrat na novo in drugače tudi v soseščini drugih umetnin, vedno pa o razmerju do nas in našega časa. Omogočajo nam nenaden uvid, odstrejo dotlej neopaženo pomensko sled in naslojevanje uvidov ob nenehnih srečevanjih s starimi znankami. Prav takšna spoznanja so hkrati dokazi umetnostne kvalitete, umetnikove inteligence ali njegove zanesljive intuicije.
Pomen Groharjevega razmisleka
Ena od takšnih izkušenj je v moji praksi odkritje odrezanega dela slike Macesen Ivana Groharja. Ko je sliko prevzela Narodna galerija leta 1990, je Tomaž Brejc z restavratorji ugotovil, da je bila slika obrezana, in je intuitivno identificiral alegorični pomen Poletja v njenem prvotnem stanju. Odrezani del slike smo odkrili ob pripravah Groharjeve razstave šest let pozneje v fotodokumentaciji Narodne galerije in ga nato poiskali pri tedanji lastnici.
Čeprav je bil materialni opis odrezka zavajajoč, ker je bilo platno kasneje nalepljeno na kartonsko podlago, da bi dobili še eno Groharjevo sliko, je bilo mogoče s črno-belega posnetka razbrati njeno sestavo. Pri povečavi fotografije je izstopil platneni temeljnik, ki se je ujemal s platnom Macesna. S povečavo v proporcu slike smo lahko približno sestavili prvotni videz slike, ki ga je kasneje odkrit odrezek samo še potrdil. Ob tem se nam je razodel pomen Groharjevega razmisleka, ko je iz dokaj konvencionalne panoramske krajine napravil udarno modernistično sliko, ki v sočasni slovenski produkciji nima primerjave. Z redakcijo jo je Grohar aktualiziral v mednarodnem smislu.
Da je Jožef Tominc eden najinteligentnejših slikarjev v slovenski tradiciji, smo že dolgo vedeli. Oba skupinska portreta žená iz družine Moškon in družine dr. Frušića sta visela v istem prostoru, odkar je tudi druga slika prišla v našo zbirko. Ko smo pripravljali razstavo Zakladi slovenskih cerkva po pravkar na novo postavljeni stalni zbirki, nam je srebrokovač Krištof Steidl Porenta nekoliko natančneje slogovno opredelil nakit protagonistov na obeh slikah in pokazal se je sijajen paradoks.
Plemiška družina se kiti z obleko in zlatnino po zadnji modi, z augartenskim porcelanom in celo balustrada terase je sodobna, nova, čeznjo se odpira pogled na mesto globoko v ozadju. Terasa je del novega dvorca na deželi, kar vse utrjuje status upodobljenk do meje dobrega okusa. Družina dr. Frušića je zbrana ob prazni mizi z zmečkanim šalom, vrženim čez bleščečo polituro. Soproga nosi preprosto biserno ogrlico in velike baročne uhane, vsaj sto let starejše od nje, oboje pa s samozavestjo, kot bi rastli na njej.
Kontrast med obema slikama nam je nenadoma spregovoril o družbeni stvarnosti prve polovice 19. stoletja: o negotovosti aristokracije, ki je po industrijski revoluciji izgubljala svoj družbeni položaj, in samozavesti dvigajočega se meščanstva, ljudi, ki so si ustvarili položaj s podjetnostjo, izobrazbo in inteligenco. Seveda te vsebine Tominc ni namerno vkodiral v svojo podobo. Povzamemo jo lahko zaradi njegove sijajne karakterizacije portretirancev, kar razodeva njegovo inteligenco. Tu pa se zgodba ne konča. Še vedno lahko samo ugibamo o identiteti prišleka, ki ga izdaja orkestracija pogledov vseh treh Moškonovih žensk.
Petnajst let je minilo, preden sem postal pozoren na diagonalo, ki deli Frušićevo družino na rahlo osenčeno polovico, v kateri je zajeta družina, in osvetljeno polovico, pridržano družinskemu poglavarju. Ta svetloba nas nagovarja, da iščemo razlog za naročilo v kariernem dosežku zdravnika, časnikarja in pripadnika kroga Vuka Karadžića Dimitrija Frušića, morda povezanem z načrtovano gradnjo Ospedale Maggiore v Trstu.
Duh časa
Ena najljubših mojih slik v zbirki Narodne galerije je mojstrovina Franca Kavčiča Fokionova žena in bogata Jonka. Ker starogrščine ne obvladam, me je vedno dražilo besedilo na zvitku, ki ga bere Fokion. Na vprašanje, ali je to dejansko zapis ali samo vizualizacija grškega besedila, mi je odgovoril David Movrin, ki je v zapisu prepoznal pasus iz Tukididovih Peloponeških vojn in ga smiselno postavil v razmerje do Fokionove usode: zloraba atenske demokracije pokoplje pravičnega človeka. Še vedno je uganka čas nastanka te slike, ki jo prvič zasledimo v pisnih virih leta 1801, saj nas njene slogovne značilnosti in zgodovinska vkoreninjenost snovi vedno znova vračajo v čas Kavčičevega šolanja v Rimu sredi osemdesetih let 18. stoletja.
Nedavno se mi je po srečnem naključju razodel likovni vir bogate Jonke, ki jo je Kavčič prevzel s slike Angelike Kauffmann Cornelia, mater Gracchorum iz leta 1785, kjer nastopa kot bogatunka iz Kampanje. V tem primeru je treba razumeti Kavčičevo izposojo v produktivnem smislu, saj pojasnjuje ne le ustaljeno slikarsko prakso, temveč tudi duha časa, ki se je hotel identificirati z antičnimi praksami in formo.
Literarna osnova v obeh primerih je ista chreia, izhajajoča iz zbirke anekdot, kakršne so kopičili antični avtorji v retorične priročnike. Tako se že pri antičnih piscih pojavlja ta anekdota v obeh zasedbah, le da je pri Fokionu logična, pri Korneliji pa ne. Kavčič je torej ravnal kot antični rétor in je zgovorno figuro ženske oholosti in samohvale presadil iz ene narativne zasedbe v drugo.
Širjenje znanja
Narodna galerija je z novo in razširjeno postavitvijo stalne zbirke tako kot Almanachovi Kvartopirci na novo razdelila karte. Od tega, kako pozorno in predano bomo igrali naprej, je odvisno, kakšni bodo dobitki – uvidi, nova spoznanja in razumevanje naše zgodovine, umetnosti, identitete.
Karte smo razdelili vsem in s tem odprli novim generacijam možnost, da sodelujejo in prispevajo k širjenju znanja, ki so ga začeli zlagati v veliko sestavljanko ustanovniki Narodne galerije. Z njo so tudi nam zagotovili privilegirano mesto za spoznanje, duhovno rast in samozavedanje.
