Tiskane izdaje
Poslovil se je po agresivni bolezni. Da je neozdravljiva, je vedel že lani maja. Pa tega ni povedal – nasprotno. »Vse je v redu,« je zagotavljal in nam s to »prevaro« podaril še nekaj upanja in neobremenjenega druženja.
Tomaž je bil vesel človek. To veselje se je kazalo že zjutraj, ko je vstal z navdušenjem do dneva, ki ga čaka, naj si bo pri skrbnem pometanju stopnic, poklicu, športu ... ali srečevanju z različnimi ljudmi. Vse je bilo vredno.
Po značaju občutljiv, natančen, perfekcionist, obdarjen s številnimi talenti. Kot mladinec aktiven športnik, v alpskem smučanju, veslanju na divjih vodah, potapljanju je žel zavidljive uspehe. Srednjo šolo je kot štipendist AFS končal v ZDA. Bivanje v Woodstocku ga je zaznamovalo za vse življenje, tam se je resneje posvetil študiju fotografije in tako kasneje postal eden najvidnejših slovenskih fotografov.
Diplomiral je na Fakulteti za elektrotehniko in kot elektroinženir začel poklicno pot v Rudniku urana Žirovski vrh. Kot inventiven strokovnjak v takrat najmodernejšem rudniku v južni Evropi je med drugim projektiral avtomatsko merilno postajo za merjenje radioaktivnosti in zanjo s sodelavci prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča za leto 1986. Prav ta Tomažev tehnološki dosežek je prvi detektiral černobilski radioaktivni oblak v Jugoslaviji.
Veselje do življenja prežema tudi njegovo umetnost. Navsezadnje je vse fotografije naredil lepe, pa karkoli je fotografiral. Ker je tako izbiral in ker je povsod videl lepoto. Ker je življenje lepo. Ni bil provokativen. Njegova strast so bili portreti. Hitro je vzpostavil dovolj zaupljiv stik s človekom, da se je lahko začela vzajemna igra, pri kateri se portretiranec postavi, kot hoče, fotograf pa režira po svoje.
Portretiranci se tako gledamo tudi skozi Tomaževe oči. Njegove fotografije ne upodabljajo le gole zunanjosti, bolj kažejo tisto toplo, človeško, igrivo, skrivnostno, radovedno valovanje življenja. Lahko tudi mirovanje, spanje neke materije. Če sem nazoren: Tomaž ni fotografiral Loškega pasijona kot gledališkega spektakla, pač pa življenje, ki je teklo ob njem; ni fotografiral arhitekture dvorišč na Mestnem trgu v Škofji Loki, ampak življenje, ki tam ždi.
Kot prijatelj je z nami rad delil čas, delo, znanje in tudi vino. K njemu smo hodili po tehniške nasvete; z menoj je šel kupovat avto, izbral mi je fotoaparat in verjetno še marsikomu. Veseli smo bili njegovega vabila na martinovanje; vsako leto nas je bilo več. Imel je veliko prijateljev po vsem svetu.
Bil je večkratni predsednik Združenja umetnikov Škofja Loka, za svoje fotografije je prejel nagrado zlata ptica 1984, Groharjevo štipendijo leta 1986, Emzinovo nagrado za fotografijo leta 2000 in druge. S fotografijo je za vselej upodobil nešteto minljivih trenutkov. In če je fotografija večna, kako bi ne bila volja in duh, ki sta jo ustvarila? Tomaž ostaja tukaj – na poseben način živi dalje in vidi čez.
