Tiskane izdaje
V Sloveniji, kjer usahli umetnostni trg določa status quo s predtranzicijskimi koreninami, o pravilih mednarodnega trženja umetniških predmetov – ta je drugod v galopu – ni posebne literature. Zlasti ne tiste, ki bi v slovenščini spregovorila kmalu po izidu v izvirniku. Izjema so priročne Velike in male skrivnosti sveta umetnosti s francoskim poreklom.
Gre za niz zgodb o ključnih in tudi manj odločujočih protagonistih globalnega trga umetnin, ki sta jih leta 2010 za založbo Librairie Arthème Fayard napisali Danièle Granet in Catherine Lamour, za tukajšnjo založbo Modrijan pa jo je prevedel Brane Kovič. Avtorici sta novinarki, ki sta se podali v raziskovanje umetnostnega sveta pred izbruhom zadnje ekonomske krize, dokončanje knjige in njen izid pa sodita že v krizni čas.
Kar danes vemo, avtorici pa tega še nista mogli povsem, je, da če katero področje kljub krizi ostaja paradni teren finančnih rekordov, to velja za umetnostni trg. Privilegirani kupci najdražjih umetnin so še bolj privilegirani, klub milijonarjev se širi, na trg umetnin se več ne stekajo potoki, ampak hudourniki denarja, in celo v medijih, kot je spletni Artnet, ki je v osnovi komercialen, se sprašujejo, kaj od aktualne ultra drage sodobne umetnosti bo, denimo, relevantno čez stoletje.
Danes je relevantno, če sejem v Miamiju, decembrski podaljšek osrednjega umetnostnega sejma v Baslu (letošnji je bil na začetku meseca), obiščeta Leonardo DiCaprio in Miley Cyrus, odeta v oblačila, ki bi jih pripisal potepuhom. Umetnostni trg so zavzeli borzni posredniki in poznavalci promocije, ki so se mojstrili v Hollywoodu in glasbeni industriji, umetnost pa je postala ekskluziven atribut bogatih in slavnih. Tudi vstopnica v njihov svet, če si jo lahko privoščite. »Parkirajte tistega koonsa k bentleyju, prosim,« se na Artnetu norčuje Benjamin Genocchio.
Kdo vodi ples?
»Zapeljevati in komunicirati: to je deviza velikih na trgu umetnosti, pa naj bodo trgovci ali zbiralci. In zdaj je njihovo igrišče ves svet,« zapišeta avtorici knjige. Umetnostni trg nenehno proizvaja novice in nove vipovce.
Čeprav je knjiga v izvirniku stara le nekaj let (kar je seveda dovolj, da so v njej predstavljene zgodbe Američana Larryja Gagosiana, Angleža Charlesa Saatchija, Francoza Françoisa Pinaulta in mnogih drugih), v njej ni srečati kake šejkinje Al Majase bint Hamad bin Kalifa Al Tani oziroma najbolj svežih izbrancev kreatorjev vsakoletne lestvice osrednjih pomembnežev umetnostnega sveta ArtReviewa. A njena aktualnost ne trpi.
Avtorici predstavita vplivna omrežja privilegiranih protagonistov trga, v katerih skupne finančne interese uveljavljajo trgovci, investitorji, direktorji umetnostnih sejmov, zbiralci, kustosi, umetniki in mnenjski voditelji ter drugi trendsetterji.
»Tisti, ki vodijo, ples«, kot posrečeno zapišeta, so odločilni za odkritja potencialno najvrednejših umetnin, ki bi se lahko znašle na trgu, in predvsem za zaščito cen del umetnikov, v katere so člani omrežij že veliko investirali. Investicije je za vsako ceno treba zavarovati.
Navajata razvpiti primer Jeffa Koonsa, nekdaj borznega posrednika na Wall Streetu, zdaj pa najdražjega živečega umetnika na svetu. »Absolutno je treba vzdrževati iluzijo. Jeff Koons je barometer v New Yorku, neke vrste zlata palica. Če se Jeff Koons dobro prodaja, gre trgovcem in zbiralcem dobro. Novembra 2007 se je pojavil rahel dvom o njegovi kotaciji in vse v newyorški galerijski četrti Chelsea je zajela panika,« citirata mnenje Alaina Quemina, raziskovalca sociologije umetnosti.
Prostocarinske cone kot največji muzeji na svetu
Umetnina je kot zlata palica, pravita avtorici. Preprosto jo prenašaš, preprosto skriješ in preprosto »opereš«. Za to jo je treba deponirati na tem ali onem prostocarinskem območju, kjer jo pustiš »počivati«, nakar jo bo mogoče pozicionirati na trg.
Po količini in vrednosti je tihotapljenje umetnin na tretjem mestu, takoj za mamili in orožjem, prostocarinske cone, kakršna je v četrti Praille na obrobju Ženeve (s 140.000 kvadratnimi metri in ogromnimi sivimi halami z natanko uravnano klimo, kjer v trezorjih hranijo umetnine, vse skupaj pa dan in noč nadzirajo oboroženi stražarji in vodniki psov), pa so baje največji muzeji na svetu.
Prednost? Na takem območju ni treba plačati carine. Preprodajalci lahko preselijo vanje celo galerije, ko klasične na teritorijih, kjer vladajo dajatve, opustijo. Avtorici zapišeta, da imajo trezorje na takih brezcarinskih območjih – v Švici so še v Zürichu in Chiassu – vsi evropski mega zbiralci in trgovci.
Kdo so zbiralci, investitorji in kupci? Avtorici posrečeno citirata kriminalko Carol O'Connell Morilec ne mara kritike. Ta razdeli kupce na tri liste. Na odločilni listi A so ljudje z veliko denarja, ki niso ljubitelji umetnosti, ampak zaslužka. Zanesljivo vedo, kdaj kaj prodati, preden se bodo cene sesule.
Kar imajo, prodajo »dobrim hruškam« z liste B, ti pa lahko zatem prodajajo kupcem na listi C. Na tej so pogosto podjetja, banke in včasih celo muzeji, ki bodo kupili sicer znana dela, a tista, ki so že izgubila vrednost. Prevar se redko zavedo ali jim je zanje vseeno, saj je mogoče izgube v bilancah računovodsko prikazati na način, ki ni negativen. Dokler niso za zmeraj odpisane.
Rekordi še ne pomenijo dobička dražbenih hiš
Knjiga prinaša tudi zanimivo analizo dražb, ključnega elementa transparentnosti trga, saj so rezultati na njih za razliko od galerijske prodaje javni. A je tudi z njimi mogoče manipulirati. Neizprosen boj med obema osrednjima hišama – Sotheby's in Christie's – za najpomembnejše umetnine, ki so jih lastniki pripravljeni prodati, je zahteval prilagoditev, zajamčeno ceno.
To pomeni, da dražbena hiša med pogajanji lastniku zajamči ceno in če ta na licitaciji ni dosežena, razliko krije sama. Če je presežena, si dobiček od razlike vpleteni razdelijo takole: pol hiši, pol prodajalcu. Tovrstni sporazumi, skriti pred javnostjo, s transparentnostjo nimajo ničesar, a lahko koga tudi stanejo stolčka.
Na začetku meseca je v umetnostnem svetu odmevala novica, da se je stolček spodmaknil izvršnemu direktorju Christie’s Stevenu Murphyju, in to le nekaj tednov za tem, ko je ta dražbena hiša na newyorški dražbi v enem samem večeru obrnila rekordnih 852,9 milijona dolarjev in v medijih zasenčila Sotheby's.
A astronomski rezultati dražb ne pomenijo nujno astronomskega dobička. Kot je poročal isti Artnet, je Murphy položaj najverjetneje izgubil ravno zaradi dogovorov, ki so Christie's sicer prinesli promocijo v medijih, dobička pa ne nujno. Navajajo znano lansko prodajo oranžne različice Balonskega psa iz zbirke milijonarja Petra Branta, s katero je Koons postal najdražji živeči umetnik na svetu.
Skulptura je na dražbi pri Christie's dosegla 58,4 milijona dolarjev, a so po njej mediji izvohali podatek, da zaradi predhodnega dogovora dražbena hiša ni dosegla dobička. Provizijo bi dobila le, če bi bil kip prodan za vsaj 75 milijonov. Ker sta se za prodajo potegovali tako Christie's kot Sotheby's, je Brant lahko postavil ostre pogoje.
Veliko strani knjige je namenjenih še razvoju karier posameznih umetnikov, izpostavljenim zbiralcem, razmerju med sodobno umetnostjo in urbanim »arty« življenjem, navalu na umetnostne prireditve, modam in prepletu z luksuzom, avtorici pa sta pripoved dopolnili še s serijo intervjujev.
Ne sicer s kakim Pinaultom ali Gagosianom, pač pa s Philippom Ségalotom, nekdaj sodelavcem Christie's in zatem umetnostnim svetovalcem osrednjim zbiralcem sodobne umetnosti, Lorenzom Rudolfom, strateškim direktorjem sejma ArtParis + Guests, s švicarskim galeristom in zbiralcem Pierrom Huberjem, z nekdanjim vodjem Metropolitanskega muzeja v New Yorku Philippom de Montebellom in direktorjem pariške École Nationale Supérieure des Beaux-Arts Nicolasom Bourriaudom. Slednji je znan tudi po prisotnosti v Sloveniji.
Se Slovenci delamo Francoze?
Za tukajšnjega bralca je zanimivo tudi zadnje poglavje Francoska izjema, v katerem avtorici obračunata z lastno očetnjavo. »Francoski umetniki imajo majhen problem: manjka jim ena ničla,« citirata Le Nouvel Observateur, citat pa se nanaša na dejstvo, da dela francoskih avtorjev ne glede na svojo uveljavljenost dosegajo nižje cene od kolegov iz ZDA, Velike Britanije, Nemčije ali tudi Kitajske.
Zakaj? Karte so premešale državne intervencije, sistem subvencij in omejevanje svobodnega trga. Ali francoska država ščiti umetnike ali jih, nasprotno, omejuje, ko se poskušajo postaviti vštric z ustvarjalci drugje po svetu, se sprašujeta avtorici.
»Normativnost in monopol nekakšne državne umetnosti« so francoski državi s peticijo očitali celo sami umetniki, branje tega poglavja pa ti je kot Slovencu zaradi tukajšnjega državnega nespodbujanja trga (čeprav Slovenije na likovnem področju ne kaže primerjati s Francijo) blizu. Posledice državne politike v Franciji je, da celo francoski zbiralci dajejo prednost mednarodnim avtorjem.
Domači umetniki niso dovolj uveljavljeni na mednarodnem trgu, težko jih je prodati naprej brez izgube glede na začetno investicijo, pravijo. Če dodamo še tarnanje nad pomanjkljivim izobraževanjem o kulturi v šolah, ki je udomačeno tudi med Francozi, vse skupaj Slovencu zveni precej znano.
