Tuji kritiki in novinarji o 31. grafičnem bienalu

Ljubljansko prireditev vidijo kot nekdanji most med Vzhodom in Zahodom, ki se danes sooča
z dvojnim provincionalizmom.

Objavljeno
11. september 2015 17.52
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Mednarodni grafični likovni center je letos za promocijo grafičnega bienala najel britansko zasebno agencijo Rees & Company, ki deluje na področju promocije bienalov, muzejev sodobne umetnosti, zasebnih galerij ter tudi posameznih umetnikov. Na otvoritev bienala je pripeljala nekaj povabljenih novinarjev in kritikov. Kaj so doslej zapisali?

Novi kolektivizem med vrhunci

Eddie Heathcote je v Financial Times v prispevku razbral »kulturne vplive z obeh strani nekdanje železne zavese, ki so opazni v slovenskem umetniškem dogodku«.  Šestdesetletnica bienala se, kot navaja, v letošnji postavitvi odraža z izborom umetnikov kot so Andrea Büttner (lesorezi), Shannon Ebner (inspirirala ga je grafika Rauschenberga, ki je prejel prvo nagrado na bienalu leta 1963). »Poudarek na grafiko v Ljubljani je vedno vseboval tudi politično in socialno ozadje. Grafična umetnost je v socializmu prav v sovjetskem bloku uspevala v obliki filmskih in gledaliških plakatov, političnih in družbenih informacij ter propagande, in celo, do neke mere, subtilne subverzije.« V svojem prispevku predstavi Ljubljano in Slovenijo kot del nekdanje Titove Jugoslavije s statusom neuvrščene, ki ji je omogočila, da je segla čez železno zaveso in tesno sodelovala z neuvrščenimi državami od Latinske Amerike, Afrike in Azije. Zato, kot pravi, je bila Ljubljana »presenetljivo odprt prostor srečevanj«. Med vrhunce bienala navede Novi kolektivizem, katerega »delovanje je najbolj znano po kripto-nazi vizualni govorici okoli zloveščega industrijskega pop benda Laibach.«

Navaja tudi nekaj drugih sodelujočih umetnikov (Goshka Macuga, Stewart Home, Giorgio Andeotta Calo, Luka Savić, Will Benedict) in zaključi z mislijo, da je Ljubljana »prostor mitične, klasične preteklosti in nemogoče prihodnosti. In s pomočjo bienala morda popoln center tako za mednarodno umetnost kot tudi za evropsko kulturo.«

Artforum in Sleek

Kate Sutton se je v Artforumu svoje besedila lotila pripovedno, reportažno in tudi precej lahkotno, z zgodbami umetnikov, s katerimi se je srečala ob obisku, s prizorišči, ki jih je obiskala, in osvetlila zgodovino bienala z omembno Rauschenberga, ki je na bienalu prejel nagrado še predno ga je svet uvrstil med najbolj cenjene umetnike 20. stoletja.

Kot pravi, je sicer v preteklosti bienale igral pomemben most med Vzhodom in Zahodom in bil zasnovan kot razstavni prostor za modernistična gibanja, vendar se danes sooča z dvojnim provincionalizmom, ki ne izhaja samo iz osredotočenosti bienala na grafiko temveč tudi iz lokacije. »V umetniških krogih je še vedno najbolj znan kot dom Neue Slowenische Kunst (NSK), čigar pregledna retrospektiva v Moderni galeriji letos spomladi je dobila avgusta odkrušek črnila, ki se je koncertom Laibacha razlil v Severno Korejo.« V lahkotnem članku o kosilu v Penu, ki so ga pripravili gostitelji, skupinskem obisku Plečnikove dediščine v Ljubljani, otvoritveni slovesnosti, obisku vseh razstavnih prostorih bienala, je omenila umetnike od Brace Dimitrijevića in Karpa Godine do Gabriela Kurija, Akrama Zaatarija in Oscarja Murillo. Po njenem »bienale širi svojo opredelitev grafične umetnosti s poudarkom na ponovitvah in distribucijah podob kot tudi na njenih potencialnih družbenih in političnih aplikacijah.«

Harriet Welch, ki je objavila prispevek v reviji Sleek, je zgodbo začela z retrospektivno razstavo NSK v Moderni galeriji, katere del je Novi kolektivizem, ki je razstavljen tudi na bienalu v MGLC in, kot pravi, »je grafično umetnost uporabljal kot način, s katerim je komuniciral z javnostjo.« Predstavi tudi zasnovo osrednje razstave, ki jo je pripravila kustosinja Nicole Lees v različnih medijih od tradicionalnega tiska do eksperimentanega filma, omeni plakate Willa Benedicta, delavnico Asada Raze, intervencije Luce Freija ter umetnike kot so Andrea Büttner, Stewart Home, Gabriel Kuri, Mike Cooter.

»Razstava raziskuje nešteto idej in konceptov, vendar ponavljajoče ideje razstave vključujejo repeticijo, reprodukcijo in slučaje. Številne reference so na digitalni svet v spajanju modernega in zastarelega v tiskanih medijih.« Posebna omemba je šla umetniku Gilesu Roundu in njegovemu dokumentiranju zgodovine bienala.

In agencija?

Rees & Company je mednarodna agencija, specializirana za umetnost, oblikovanje in življenjski stil, njihove storitve pa vključujejo mednarodne odnose z mediji, strateško svetovanje, kulturno posredovanje in organizacijo dogodkov.

Klientov ima navedenih petindvajset, recimo založbo Ridinghouse, ustanovljeno 1995 s sedežem v Londonu, ki izdaja umetnostne publikacije, ter tudi muzeje kot je V&A (Victoria and Albert Museum), ki je eden najbolj obiskanih londonskih muzejev in eden vodilnih svetovnih muzejev na področju umetnosti in oblikovanja, ki se z zbirkami razteza čez dvatisočletno zgodovino človeške ustvarjalnosti. Med klienti je tudi Tiwani Contemporary, londonska galerija, ki razstavlja in predstavlja umetnike, ki se osredotočajo na Afriko in diasporo, ter osrednji muzej univerze v Cambridgeu Fitzwilliam (ustanovljen 1816) z zbirkami od antike do danes. Pod svojimi perutmi ima tudi ArtReview, vodilno revijo o sodobni umetnosti, ustanovljeno leta 1949 in distribuirano v Evropi, Ameriki in Aziji, ter inovativno online platformo Artuner za nove in izkušene zbiralce, kjer si lahko si ogledajo in kupijo umetniška dela, ki jih izberejo ugledni mednarodni kustosi. In nenazadnje je med njimi tudi ljubljanski grafični bienale, ki ga predstavljajo kot enega najstarejših svetovnih bienalov in prvega, ki se je posvetil grafiki, ki ga ob letošnji 60-letnici kurira Nicola Lees z razstavo in umetniki kot so Giles Round, Oscar Murillo, Ellen Cantor in Hilary Lloyd.