Tiskane izdaje
Superzvezdnica umetniškega performansa Marina Abramović se sooča s tožbo, ki jo je proti njej vložil njen nekdanji umetniški in življenjski sopotnik, Nemec Frank Uwe Laysiepen, ki ga umetniški svet pozna pod umetniškim imenom Ulay, v tukajšnjem prostoru pa je seveda zelo dobro znan zaradi podatka, da se je leta 2009 ustalil v Ljubljani. Večkrat se je predstavil na tukajšnjih razstaviščih, z režiserjem Damijanom Kozoletom pa sta posnela tudi odmeven dokumentarni film Projekt: rak, katerega tema je bil njegov boj z rakom.
Z Abramovićevo sta zaznamovala svet performansa od druge polovice sedemdesetih let, naposled pa se po dobrem desetletju, leta 1988, razšla in tudi konec ljubezni zabeležila izrazito performativno, z neskončnim pohodom. V treh mesecih sta vsak s svojega konca prehodila Kitajski zid, ko sta se na sredini srečala, pa sta se objela in se za vedno razšla.
No, ne čisto za vedno. Ulay je Abramovićevo odmevno obiskal na njeni retrospektivi v newyorškem muzeju MoMA v sezoni 2010, ko je tam vsak dan po osem ur sedela za mizo in zrla v oči naključnim prostovoljcem, ki so prisedli, kar je storil tudi Ulay. Tokrat ju bo znova povezala sodnija.
Abamovićeva menda kršila pogodbo
Ulay nekdanji partnerki na sodišču očita, da si prisvaja njuno skupno delo. Kot piše Guardian, je Abramovićeva, ljubljenka sestavljavcev lestvic najvplivnejših akterjev sveta umetnosti (na najodmevnejši lestvici ArtReviewa je letos osma, lani je bila peta, predlanskim enajsta ...), ob novici o tožbi le vehementno zanikala očitke, a so ti konkretni. Ulay ji očita kršenje pogodbe, ki sta jo glede skupnih projektov iz preteklosti podpisala leta 1999.
»Ni le nekdanja poslovna partnerka,« je izjavil časopisu. »Gre za opus, ki je ustvaril zgodovino in je zdaj v šolskih knjigah, a ga je namerno preinterpretirala ali izločila moje ime.« Kot je dodal, je svoj del arhiva skupnih del prodal Abramovićevi, zaupal pa ji je tudi tisti del gradiva, ki ga je mogoče prodati. Videe, fotografije, tudi performanse. Ob podpisu pogodbe sta dobiček določila takole: 50 odstotkov galeriji, 30 Abramovićevi, 20 Ulayu.
Delež izplačala le štirikrat
Zdaj trdi, da je sama pogodbo razumela tako, da mu je dodelila veliko manjši delež pri avtorskih pravicah in mu preprečila, da bi v lansko knjigo Whispers: Ulay on Ulay (Šepetanja: Ulay o Ulayu) vključil fotografije njunih skupnih projektov. Nasprotovala je tudi vzpostavitvi Ulayeve fundacije, ki naj bi skrbela za njegov opus po njegovi smrti, prav tako ob svojih nastopih od galerij zahteva, da jo navajajo kot edino avtorico njunih skupnih del, v 16 letih, ki so minila od podpisa pogodbe, pa mu je delež izplačala le štirikrat.
Pravni zastopnik Abramovićeve je izjavil, da ta Ulayevih trditev noče komentirati, a je izrazila »popolno nestrinjanje« in dodala, da skuša Ulay predvsem spodkopati njen ugled in da bo pri obrambi posegla po vseh pravnih sredstvih. S tožbo se bo sicer še ta mesec ukvarjalo sodišče v Amsterdamu.
