Umetnik, ki je gol hodil po središču Zagreba

 V Mestni galeriji Ljubljana retrospektivna razstava Tomislava Gotovca, performerja, multimedijskega in konceptualnega avtorja.

sob, 14.04.2018, 15:00

V Mestni galeriji Ljubljana so v četrtek odprli zanimivo ­razstavo – retrospektivo ­Tomislava Gotovca, enega najpomembnejših sodobnih umetnikov, ki je pomembno vplival na babico performansa Marino Abramović.

Retrospektivna razstava Ne sprašujte, kam gremo pred slabimi osmimi leti preminulega mednarodno priznanega hrvaškega konceptualista Tomislava Gotovca (1937–2010) prinaša pregled njegove šestdesetletne umetniške prakse. Na razstavi so tako njegova stara kot novejša dela, ki jih je naredil v zadnjih letih življenja.

Različni mediji

Razstava, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem moderne in sodobne umetnosti Reka ter Inštitutom Tomislava Gotovca s sedežem v Zagrebu, prikazuje umetnikovo delo v različnih medijih in ustvarjalnih fazah. Na ogled so znani performansi in akcije, filmi, fotografije, kolaži, različni dokumenti, časopisi itd. Poseben poudarek je na prikazu njegovih akcij in performansov ter prodorni filmski produkciji, ki bo v sodelovanju s Slovensko kinoteko predstavljena tudi na filmskem platnu.

Tomislav Gotovac je bil priznano ime, z umetniškim delom in nekonvencionalnima obnašanjem ter videzom je bistveno vplival na umetniško sceno.

Rodil se je leta 1937, kot otrok se je iz rojstnega Somborja v Srbiji z družino preselil v Zagreb, kjer si je pozneje ustvaril družino in tam ves čas živel. Od otroštva do konca življenja so ga fascinirale gibljive slike, filme vseh vrst in žanrov je gledal vedno znova ter v njih preučeval strukturo, zvok, sliko itd. Njegov prvi medij izražanja je bila fotografija, iz katere je prešel na eksperimentalni film in zatem na kolaže, ki so jih navdihnila dela umetnika Kurta Schwittersa. Najbolj znan je dokumentarec Popoldne nekega fauna iz leta 1963, njegov filmski manifest, sestavljen iz treh sekvenc, posnetih s statično kamero: bolnišnični balkon s pacienti, zid in ulično križišče.

Provokativno delo

Temu je sledilo provokativno delo, ki se ni nikoli končalo, in prav po provokativnosti ga širša javnost najbolj pozna. Začela se je s prvim hepeningom v Jugoslaviji leta 1967, ki ga je izvedel s prijatelji. Takrat se je za desetletje naselil v Beogradu, kjer je študiral filmsko režijo. Iz tega obdobja kaže izpostaviti njegovo sodelovanje pri filmu Plastični Jezus (1971) režiserja­ Lazarja Stojanovića, v katerem je bil Gotovac glavni igralec in režiserjev pomočnik. Film je bil parodija na politiko, zato je izzval ostre odzive, sledila sta zaporna kazen za režiserja in politični pritisk na druge sodelavce.

V središču lastno telo

Po vrnitvi v Zagreb je bil Gotovac vse bolj navzoč na likovnem prizorišču tako doma kot v tujini, že od začetka je v središče delovanja postavil svoje telo. Uporaba lastnega telesa je bila najbolj izrazita v performansih in akcijah, ki jih je izvajal v galerijah in še pogosteje na javnih mestnih površinah. Potem ko si celo desetletje ni strigel las niti se ni bril, je pred številnim občinstvom izvedel performans Striženje in britje v javnem prostoru (1981), posvečen danskemu režiserju Carlu Theodorju Dreyerju. V akcijah in performansih se je pogosto kostumiral v like iz filmov (Superman, Mumija) ali resničnega življenja (čistilec ulic, dimnikar), še pogosteje je razstavljal svoje golo telo.

Življenje in umetnost

Najbolj se ga spomnimo po tem, kako je gol tekel po ulici, se sprehajal, ležal na pločniku in poljubljal asfalt. Za vzpostavitev statusa brezkompromisnega umetnika je zavestno uporabljal množične medije, zavestno je tudi sprožal polemike, škandale in posredovanje policije. S takimi akcijami je izražal prepričanje, da zanj ni razlike med vsakodnevnim življenjem in umetniškim dejanjem, med osebnim in javnim.

Eno od možnosti za uresničitev idej o umetnosti je videl v medijih, ki dosežejo veliko širše občinstvo kot muzeji in galerije. Poleg tega so se lahko časopisi zelo hitro odzvali na njegove umetniške akcije in performanse v javnem prostoru. Študentski in mladinski časopisi so odigrali ključno vlogo pri množičnem dojemanju Gotovca­ kot avantgardnega umetnika. Za njegovo prepoznavnost so bili pomembni tudi mainstrea­movski mediji, ki so se neredko zgražali nad njegovim početjem.

Kršitev reda in miru

Najbolj znan performans tega multimedijskega umetnika, o katerem so, seveda s fotografijo, poročali vsi mediji, se je zgodil leta 1981, v petek, 13. novembra, ko se je Gotovac v središču Zagreba sprehodil gol od Ilice do osrednjega trga. Po sedmih minutah ga je zaradi kršitve javnega reda in miru prijela milica. Prizor, kako gol in bos z razširjenima rokama hodi proti glavnemu trgu, je eden od ikoničnih. Z golim telesom je provociral tudi v starejšem obdobju.

Leta 2003 se je uradno preimenoval v Antonia G. Lauerja, prevzel je svoje krstno ime in mamin dekliški priimek. Iz Gotovčeve biografije je manj znan podatek, da je v mlajših letih delal kot uslužbenec v banki in bolnišnici.

Razstavo v Mestni galeriji Ljubljana je predvsem treba gledati v skladu z Gotovčevimi besedami: »Občinstvu je treba dati možnost,­ da vse jemlje ironično in neobvezujoče. Vse, kar sem delal na ulicah, je bil moj spopad z resničnostjo na nekako pasiven način, saj nikogar nisem silil, naj počne isto. Konec koncev mislim, da me je bilo tudi zabavno gledati. Sebe sem spravljal v neprijeten položaj, da bi bilo drugim morda bolj prijetno.«

Prijavi sovražni govor