Tiskane izdaje
David Maljković je hrvaški umetnik, čigar dela so bila in so na ogled v uglednih galerijah po svetu. Je eden najbolj razstavljanih umetnikov s prostora nekdanje Jugoslavije. V Sloveniji smo lahko že nekajkrat videli njegova posamična dela, tokrat pa se v Muzeju sodobne umetnosti v Ljubljani prvič predstavlja celovito.
Za njegova dela vlada v tujini nemajhno zanimanje, zato je na vprašanje, ali se s svojim delom lahko preživlja, odgovoril, da zasluži dovolj za življenjske potrebe. Če bi bil odvisen od lokalnega trga, seveda ne bi bilo tako.
Kako se mu je uspelo uveljaviti v tujini? Imel je srečo, je povedal dan po odprtju razstave v Ljubljani, da je že kmalu po začetku profesionalne umetniške poti razstavljal v tako uglednih galerijah, kot sta newyorška MoMA in londonska Tate, ki sta tudi odkupili njegova dela, kar je sprožilo zanimanje drugih galerij – v Berlinu, Los Angelesu, Londonu, na Dunaju – in zbirateljev. Zastopa ga več tujih galerij, prodajam na dražbah pa ni naklonjen.
Maljković je pri 43 letih v tujini razstavljal kakih tristokrat, tudi v tako prestižnih muzejih, kot sta Reina Sofía v Madridu in pariški Palais de Tokyo, v centru Pompidou, na zadnjem beneškem likovnem bienalu pa na povabilo glavnega kuratorja v centralnem paviljonu.
Navzoč je torej malone povsod, še najmanj na Hrvaškem, kjer zadnja leta večinoma živi. Kadar rojeni Rečan ni na svojem domu v Zagrebu, je najpogosteje v Berlinu, kjer je nekoč živel in kjer lahko najde tudi izkušene sodelavce za produkcijo svojih del. Začasno bivališče je imel tudi na Dunaju in v Amsterdamu, kjer je po končanem študiju slikarstva v Zagrebu nadaljeval izobraževanje. Najprej pa se je odločil za srednjo pomorsko šolo, ko je še mislil, da bo plul po širnih morjih.
Po pregledni razstavi njegovih del Retrospektiva po dogovoru, ki je bila lani v Zagrebu v treh manjših razstavnih prostorih, je sprejel povabilo iz Ljubljane, kjer pa je razstava drugačna od zagrebške in ima zato tudi drugačen naslov – Again and Again (Znova in znova). Zanimivo je, da je pri postavitvi razstave poleg kustosinje Bojane Piškur in zagrebških kustosinj iz kolektiva Kaj, kako in za koga ter samega umetnika sodeloval tudi arhitekturni biro Bevk Perović.
Risba je osnova
Maljković se ne ukvarja več s slikarstvom, ampak se izraža z drugimi mediji – kolaži, instalacijo, videom –, zato obiskovalca malone osupne, ko vidi, kako odličen risar je, saj je to pri umetnikih novih medijev prej izjema kot pravilo. Na pripombo, kako odlično riše, je kar malce v zadregi odgovoril, ali se vam zdi, in dodal, da je na akademiji pri tem izstopal. Razstavljene so tudi njegove skice in risbe in sam pravi, da je to osnova vseh njegovih del. Najprej skicira, kar se je namenil izraziti z drugačnim medijem.
Do odločnejšega preobrata v umetniškem izrazu je prišlo na podiplomskem izobraževanju v Amsterdamu, kjer je za krajši čas zapadel v ustvarjalno krizo, ki jo je izrazil s serijo risb, in te lahko vidimo na razstavi, kakor tudi nekaj slik iz zgodnejšega obdobja. Vendar so ga že kot študenta zanimale tudi prostorske instalacije.
V Ljubljani tokrat ni hotel kronološko prikazati svoje umetniške prakse. Hotel je vzpostaviti dialog z muzejem, z njegovo preteklostjo, razstavami in rekviziti, kar je izrazil predvsem s postavitvijo. Tako so nekatere predmete, ki so jih nekoč že uporabili – vitrine, predalnik, police, okvir za sliko itd. –, uporabili natanko takšne, kot so jih tehnični delavci pustili v depoju in jih brez spreminjanja samo premaknili v razstavni prostor.
Zakaj so angažirali arhitekte? Umetnik je hotel, da bi bile stvari v prostoru v nekakšnih odnosih. Arhitekta Vaso Perovića je poznal že od prej in zato se je odločil za sodelovanje s tem arhitekturnim birojem. Če je razstava velika, na primer na tisoč kvadratnih metrih, kot je v Ljubljani, mora biti tehničnim delavcem jasno, kaj morajo narediti, je poudaril Maljković.
»Včasih sem pogosto delal svoje načrte na roke, te skice so bile pravzaprav dobro videti, niso pa bile natančno prerisane, zaradi česar so se pojavljale napake. Veliko bolje je, če so načrti narejeni tehnično natančno, arhitektom je veliko bolj jasno, kaj je treba narediti. Po drugi strani je zelo koristno imeti sogovornika o prostorskih situacijah, ko je treba sprejemati odločitve na kraju samem, kar še posebej velja za prostor v tem ljubljanskem muzeju, katerega del je v starem delu, del pa v novem in imata različno energijo, treba pa je narediti celovito razstavo.«
Ni tipična retrospektiva
Razstavo so poimenovali Znova in znova, ker je po eni strani v dialogu z institucijo, po drugi strani pa se nanaša na repetitivno ponavljanje. Odlika razstave je, kot je povedal Maljković, da se je odpovedala hierarhičnemu in kronološkemu prikazu umetniškega dela, temveč z dialogom z institucijo predstavlja dela, ki jih morda sploh ne bi prikazali, če bi to bila klasična retrospektiva, na kateri bi prikazali izbrane kose na voluminozen, reprezentativen način.
Prikazana so dela, ki so nastala v nekih procesih, v času dozorevanja, česar na klasični retrospektivi ne bi storili. Razstava tako bolj prikazuje, kako nekaj nastaja, in to je njena posebnost.
Na tako velikih površinah in še večjih je Maljković že razstavljal – v Parizu, Kasslu, na Dunaju –, prvič pa s postavitvijo vzpostavlja dialog z muzejem, saj z njim deli zgodovino, ker je pod njegovim okriljem že razstavljal. Tako so na primer del instalacije, ki je bila nekoč namenjena vkomponiranemu videu, samo prenesli iz enega nadstropja muzeja v drugo, kjer je razstava, le da se je tokrat pokazala v drugačni formi, zgolj kot struktura.
Maljkovićeve slike, ki so nastale med njegovim študijem sredi devetdesetih, so na razstavi kar na tleh, avtor namreč noče, da visijo na steni. Zakaj slika ni več njegov medij? »Moja ideja je, da je slika sama po sebi iluzija, in to mi nekako ni bilo blizu. Nisem imel občutka, da je to pravi medij, da bi z njim izražal ideje, ki so imele fiktivne vsebine na površini slike. Zato sem posegel po drugih medijih, ker sem mislil, da bom bolje povedal fiktivne zgodbe.«
Kateri medij mu je torej najbližji? »Nikoli se nisem navezoval na noben medij. Vseskozi so me zanimale prostorske instalacije, zanimalo me je premišljanje o prostoru, zelo pomembna se mi zdi tudi risba kot nekakšen temelj za razmislek, naj gre za video, instalacijo ali sliko. Gre za obdobja. V nekem obdobju sem se intenzivno ukvarjal s sliko, v drugem z videom, filmom, vendar je bila moja praksa bolj povezana s problematiko, s katero sem se ukvarjal, in problematika je narekovala medij, s katerim sem jo lahko najbolje izrazil.«
Na razstavi je tudi krajša verzija filma, posnetega v eksperimentalnem centru tovarne Peugeot, strogo zaprtem za javnost in tudi za velik del zaposlenih in kjer eksperimentirajo z motorji in formami. Tu si zamišljajo avtomobile bodočnosti, Maljkovića pa je zanimala situacija, kako si mi poskušamo predstavljati forme prihodnosti, te pa v aktualnem trenutku že nastajajo.
Za pridobitev dovoljenja za snemanje si je Maljković prizadeval že leta 2006, a brez uspeha. Leta 2009, ko so ga iz madridskega muzeja Reina Sofía povabili, naj pripravi samostojno razstavo, je ponovno navezal stike s Peugeotovim eksperimentalnim centrom. Takrat so mu odobrili snemanje, vendar pod strogim nadzorom zaradi industrijske špijonaže.
K sodelovanju so povabili tudi nekdanje proizvodne delavce, ki so v tovarni delali dvajset let in nikoli niso smeli iti v ta center. Njihova reakcija je bila zelo čustvena. Film prikazuje strukturo razmerij med gozdno krajino, testnimi pistami, abstraktnimi kompozicijami avtomobilov ter ostarelimi, ganjenimi ljudi.
