Umetnik prahu in umazanih organov

Na razstavi priznanega katalonskega slikarja Antonija Tàpiesa v MGLC je očiten tudi komentar na Francovo diktaturo.

Objavljeno
08. april 2016 16.14
Jela Krečič
Jela Krečič
Antoni Tàpies (1923 – 2012) velja za enega najpomembnejših in vplivnih španskih umetnikov. Na razstavi v Mednarodnem grafičnem in likovnem centru (MGLC) je prvič na ogled celovitejša predstavitev njegovega grafičnega opusa.

Tàpies se je za slikarstvo začel zanimati kot študent prava. V tistem času je nanj močno vplivala revija D’ací i d’allà, kjer se je seznanil z deli Marcela Duchampa, Georgesa Braquea, Vasilija Kandinskega in Pabla Picassa. Bil je samouk in pod vtisom nadrealizma v štiridesetih letih sprva začel ustvarjati kolaže. Po vojni je skupaj s kolegi ustanovil avantgardistično gibanje Daual Set, povezano prav z nadrealizmom in dadaizmom. Njegova zgodnja dela sta navdihovala Paul Klee in Joan Miró. V istem obdobju je Tàpies prebiral Jean-Paula Sartra in se hkrati navduševal nad misticizmom ter vzhodnjaško duhovnostjo. Pri tem je pomenljivo, da je bil v mladosti zaradi tuberkuloze zelo dolgo priklenjen na posteljo ter v tistem času veliko bral. Kasneje je svoja doživljanja bolezni tudi podrobno popisal.

V začetku petdesetih let je s štipendijo francoske vlade živel v Parizu. Tja se je večkrat vračal, a za razliko od Picassa in Mirója, ki sta se pred Francovo diktaturo umaknila v tujino, prebivališče ohranil v Barceloni.

Tàpiesovo slikarstvo temelji na kombiniranju neumetniških materialov, kot sta pesek in zemlja. Z grafiko se je Tàpies ukvarjal več desetletij od petdesetih let dalje. Na razstavi se njegov grafični opus omejuje na obdobje med letoma 1959 in 1985. Zanj je bila ta umetniška zvrst pomembna iz več razlogov: lahko je eksperimentiral z raznimi materiali in tehnikami, obenem pa je z grafiko lahko dosegel več ljudi.

Odmevi diktature

Njegovih del ne moremo razumeti izven političnega konteksta tedanje Španije in Katalonije, kjer je Tàpies odraščal. Pod Francovo diktaturo namreč Katalonci niso smeli uporabljati svojega jezika in tudi sicer niso imeli pravice do samoodločanja. Poleg tega je Francov režim favoriziral klasično umetnost, medtem ko za modernizem, še manj pa avantgardizem pod njegovo vladavino ni bilo posluha.

Tàpies, ki ga je prav gotovo zaznamovala očetova politična drža – ta je bil namreč katalonski nacionalist – sicer ni bil direktno politično aktiven. A njegovo politično držo lahko prepoznamo že v sami modernistični formi. Poleg tega na njegovih delih najdemo elemente katalonske nacionalne identitete: na primer sledi štirih prog katalonske zastave, pa rdečo in rumeno barvo. Tudi motiv stene ali zidu na njegovih zgodnjih grafikah lahko razumemo kot komentar zatiranja diktatorskega režima. Težko namreč spregledamo simbolni pomen zidu kot metafore za Francovo represijo.

Intimni deli

Pri Tàpiesu ob tem najdemo motive, ki jih je razvijal skozi desetletja in jih lahko povežemo bolj z njegovim zasebnim doživljanjem sveta in samega sebe. Med te sodijo motivi pohištva, zvona in križa, raznih delov telesa. Še posebej zanimiv je motiv križa, saj ga ne gre povezovati s katolištvom ali religijo, pač pa z grafikovo naklonjenostjo Vzhodnjaški duhovnosti in astrologiji, tako da križ v tem kontekstu prej reprezentira štiri strani neba ali pa lahko v njem prepoznamo avtorjev način podpisovanja z inicialkami.

Pri upodabljanju organov je Tàpiesa zanimalo bolno in umazano telo. Njegova lastna bolehnost in občutenje šibkosti so ga senzibilizirali za vprašanja minevanja in smrtnosti, čeprav je vselej ohranil tudi smisel za humor. Ves njegov opus zaznamuje sprevračanje dozdevno vzvišenega v nizko in obratno. To je, denimo, med drugim razvidno že iz imen njegovih grafik iz šestdesetih let, ki hkrati poimenujejo tudi motiv na njih: Riž, Krpa, Sito, Ovojni papir. O njegovi nediskriminatorni drži do sveta in objektov priča tudi že omenjena afiniteta do vsakdanjih umetniških materialov, kot je pesek, pa tudi odločitev za izdelavo skulptur banalnih objektov, kot sta naslanjač in zvon.

Pri Tàpiesu je navezava na lastno eksistencialno in telesno stanje vseskozi prisotna. Na njegovih grafikah iz osemdesetih let, kjer ni zaznati bistvenih formalnih sprememb, tako najdemo tudi motive glave, ust, očesa, iz katerih lahko razberemo, katerih zdravstvenih težav se je otepal v danem trenutku.

V seriji grafik Variacije na temo, ki zaključujejo razstavo, pa je očitna Tàpiesova naklonjenost glasbi. Po njegovem je prav glasba tista umetniška zvrst, ki najbolj neposredno izraža čustva in jih tudi najbolj zadene. Prednost emocij pred razumom je bilo tudi sicer Tàpiesovo življenjsko vodilo. V Variacijah na temo se umetnik tako na različne načine poigrava z notnim zapisom in ga vključuje v svoje grafične kompozicije. Ciklus teh grafik je obenem hommage skladatelju Robertu Schumannu, ki ga je Tàpies še posebej oboževal.

Zgodba razstave

V Ljubljani smo se s Tàpiesom prvič seznanili leta 1967, ko je bilo njegovo delo na ogled na grafičnem bienalu v Ljubljani. Zanj je prejel tudi nagrado. Nagrajenci bienala so v središču zanimanja zbirateljske politike MGLC, ki je nedavno odkupila tudi njegovo delo Roka. Z zbirateljsko dejavnostjo MGLC je povezana tudi odločitev za obsežnejšo predstavitev Tàpiesa v Sloveniji – razstava bo na ogled še do prvih dni junija. Dela za razstavo so si sposodili od Fundacije Tàpies iz Barcelone, kurirala pa jo je Núria Homs.