Tiskane izdaje
Kdor bi sodil po astronomskih zneskih najbolj prodajanih umetnin lani na dražbah velikih hiš, kot sta Sotheby's in Christie's, bi morda sklepal, da je umetniški trg v sijajni formi. A obstajajo indici, strahovi in pomisleki, ki kažejo na bolj kompleksno situacijo trgovanja z umetninami.
Artprice, eden od spletnih portalov, ki posredujejo podatke o dogajanjih na umetniškem trgu, sugerira, da večina kazalnikov kaže na neproblematično prihodnost umetniškega trga. Vrednost globalnega trga z umetniškimi deli je po njegovih podatkih leta 2015 presegla 11,2 milijarde dolarjev. Od leta 2005, ko so na njem opravili za 4, 6 milijarde dolarjev poslov, se je torej vrednost podvojila.
Na Kitajskem, ki je verjetno najhitreje rastoči umetniški trg, pa se je od leta 2008 do 2010 vrednost poslovanja z umetninami početverila, z dobrih 800 milijonov na skoraj štiri milijarde dolarjev. Poleg tega se prodaja umetniških del veča po vsem svetu. Na Zahodu je, denimo, lani 360.000 umetniških del zamenjalo lastnika, kar je 40 odstotkov več kot leta 2005 in tri odstotke več kot leta 2014. K vse bolj živahnemu prometu z umetninami od leta 2000 menda prispeva predvsem internet.
Industrija muzejev
O rasti umetniškega trga priča tudi industrija muzejev, so prepričani pri Artprice. Na leto nastane kar 700 novih muzejev. V zadnjih 15 letih je nastalo tudi več muzejev kot v 19. in 20. stoletju skupaj. Vseskozi se veča tudi število ljubiteljev umetnosti. Če je po drugi svetovni vojni v muzeje in galerije zahajalo 500.000 ljudi, je danes množica precej večja in po oceni Artprice šteje 70 milijonov obiskovalcev.
To gre delno pripisati tudi drugim ekonomskim in geopolitičnim trendom v zadnjih desetletjih, predvsem gospodarski rasti Azije in še posebej Kitajske. Umetnost tako ni več stvar Zahoda in ozkega kroga zanesenjakov, ampak povečanje zanimanja zanjo opažajo od Indije, pacifiškega obroča do Južne Afrike in Srednje ter Južne Amerike.
Vse bolj velja tudi, da so umetniška dela − še posebej tista, ki so starejša, ki so jih izdelali veliki in priznani avtorji, od starih mojstrov do impresionistov, Picassa in drugih slavnih modernistov − varna naložba, ki vsaj obdrži vrednost, če ta celo ne raste.
Pralnica denarja
Po pisanju Telegrapha razred milijarderjev umetniški trg privlači iz več razlogov. Umetniška scena je prostor mešanja zvezdniških osebnosti, spoznavanja modnih trendov ter luksuznih objektov, kar utrjuje družbeni status bogatašev. A bolj kot to je verjetno za premožne pomembna finančna plat vlaganja v umetnine. Slika ali še bolje − skrbno izbrana zbirka − je lahko varna in dobra investicija, podobno kot vlaganje v luksuzne nepremičnine. Po izračunih Telegrapha bi zgolj desetina svetovnih milijarderjev, ki bi se odločili zapraviti za umetnost, na leto prinesla 6,4 milijarde dolarjev na umetniški trg.
Investicija v pregrešno drago umetnost pa ima tudi kriminalne odtenke. Naložba v drage slike omogoča pranje denarja. Bogati sloj menda s pomočjo investicij v slike lažje prenaša svoje bogastvo z enega konca sveta na drugega, kar z drugimi besedami pomeni, da jim umetnine pomagajo utajevati davke.
Kdaj bo počilo?
Znano je, da je bil umetniški trg eden redkih, ki je tako rekoč brez posledic preživel veliko finančno krizo leta 2008. A nekateri analitiki niso prepričani, da bo vselej tako trdoživ, in menijo, da bo prej ali slej naletel na svojo mejo. Po poročanju Guardiana je Univerza v Luksemburgu pregledala več kot milijon poročil z dražb v zadnjih 36 letih in prišla do sklepa, da se umetniški trg pregreva, da na njem nastaja balon, ki bo kmalu počil.
Univerza je v svoji analizi uporabila posebno metodologijo, ki zaznava eksplozivno obnašanje trga. Pogoji na svetovnem umetniškem trgu danes so zelo blizu balonu leta 1990, trg še raste, kar opisujejo kot »manično fazo njegove formacije«.
Ta analiza podpira napovedi, da bodo problemi globalne ekonomije odzvanjali tudi na umetniškem trgu − kot se je zgodilo tudi v nekaterih drugih luksuznih sektorjih. Opazovalci umetniškega trga se težko ne bi strinjali, da so se nekateri njeni deli prenapihnili.
Tveganje z mladimi
Med tvegane naložbe danes spada tako imenvani zombi formalizem z mlajšimi slikarji, kot so bili Jacob Kassay, Lucien Smith in Parker Ito. Njihova dela so pred leti dosegala enormne cene, zdaj pa so te − upravičeno (kot so prepričani nekateri strokovnjaki) − precej padle. Nekateri analitiki tako opozarjajo, da povojna in sodobna umetnost tvori balon. Vprašanje, kdaj bo počil, je seveda najtežje. Že samo govorice o balonu na umetniškem trgu lahko prispevajo k uresničitvi te napovedi.
Pregrevanje trga po navedbah avtorjev luksemburške analize pomeni preprosto to, da se poveča obseg trgovanja s premoženjem po cenah, ki presegajo temeljno vrednost, čemur nenadoma sledi zlom. A pri napovedovanju krize na umetnostnem trgu problem tiči prav v pojmu »temeljna vrednost«. Umetnost namreč nima temeljne vrednosti, tako da ekonomisti nanjo težko aplicirajo ekonomska načela, ki naj bi veljala za druge trge. Kaj so namreč kriteriji, po katerih umetnine sploh dobivajo določeno ceno in vrednost.
Pred dvema letoma je Guardianova analitičarka razmere na umetniškem trgu opisala z besedami: »Umetniški trg ni le simptom globalne polomije kapitalizma, na veliko načinov umetniški trg je globalna polomija kapitalizma.« Spet drugi poznavalci poudarjajo, da globalni umetniški trg ni homogen, ampak sestavljen iz manjših trgov, ki se »obnašajo« različno, skladno z razmerami v njihovih državah.
Znano je, da je intenzivno vlaganje ruskih bogatašev v umetnine po letu 2008 pojenjalo, podobno je Brazilija postala pomemben akter na trgu v prvem desetletju novega tisočletja, zdaj po gospodarskih težavah v tej državi pa brazilski kupci niso več tako pomembna sila na trgu.
Rekordne prodaje na dražbah dajejo lažen vtis, da je trg zdrav. O tem, da se poskušajo tudi največji igralci na sceni, velike dražbene hiše, pripraviti na morebitna trenja, priča dejstvo, da poskušajo izboljšati svojo situacijo: Sotheby's je, denimo, najela svetovalno družbo Art, Agency Partners, da bi spodbudila privatne prodaje in razširila njihovo mrežo kupcev.
Zelo različne interpretacije tega, kar se dogaja na umetniškem trgu, pa nemara potrjujejo, da nikomur ni povsem jasno, kaj se dogaja, predvsem pa si nihče ne upa napovedati, kaj se bo zgodilo, in še manj, kdaj se bo zgodilo. Kot je dejal avtor izraza zombi formalizem Walter Robinson za Guardian: »Glede na to, da je celotni trg povsem iracionalen, ga ne moremo racionalno interpretirati.«
