Tiskane izdaje
Neue Slowenische Kunst (NSK) je umetniško zavezništvo, ki mu v zgodovini umetnosti težko najdemo primerjavo, je za Delo povedala Snejana Krasteva, ena od kuratork razstave NSK od Kapitala do kapitala. Razstavo v sodelovanju z Moderno galerijo v Ljubljani danes odpirajo v moskovski Garaži, eni najpomembnejših ruskih sodobno umetniških institucij.
Pregled delovanja enega najbolj vplivnih ter mednarodno prepoznavnih umetniških gibanj pri nas je bil prvotno na ogled v Moderni galeriji lani, zdaj pa se bo predstavil moskovskemu občinstvu.
Spomnimo, da so NSK leta 1984 ustanovile tri med seboj povezane skupine: glasbena skupina Laibach, vizualni umetniki Irwin in gledališka skupina Gledališče sester Scipion Nasice. Kasneje so se jim pridružile še skupina za oblikovanje Novi kolektivizem, Oddelek za čisto in praktično filozofijo, Retrovizija, Film in Graditelji.
Na razstavi vsako od skupin predstavljajo z bogatim arhivskim gradivom in njenimi najbolj reprezentativnimi deli, pri čemer so – še posebej pri ustanoviteljicah – izpostavili njihove ključne projekte in koncepte.
Foto: Ana Mizerit
Razstava tako med drugim pokaže, kako je umetniško gibanje NSK v svojih delih prepletalo različne zgodovinske stile od klasicizma do umetniških avantgard. Njihova slogovna usmeritev (retro princip) pa je obenem odražala tudi njihovo umetniško politično držo. Umetnost – še posebej takšna, ki je sposobna vključiti in misliti lastno tradicijo ter svoj status v družbi – lahko postane institucija, ki po svojem vplivu konkurira oblastnim institucijam.
Prav zaradi avtoritarne drže NSK, ki se je med drugim odražala v njihovem oblačenju (vojaške uniforme), dvoumnih nastopih (z avtoritarno retoriko) so v osemdesetih razvnemali strasti socialističnih oblasti v nekdanji Jugoslaviji. Vrhunec političnih napetosti je bila Plakatna afera leta 1987, ko je Novi kolektivizem na natečaju za plakat za štafeto mladosti zmagal s predelavo nacističnega plakata. Posledica afere je bila ukinitev štafete mladosti, enega od ideoloških stebrov nekdanje Jugoslavije.
Če je NSK po eni strani kritično tematiziral mehanizme delovanja socialistične oblasti, so njegove različne skupine v devetdesetih problematizirale tudi prehod v kapitalizem. Neue Slowenische Kunst je tedaj ustanovila Državo NSK brez teritorija, ki obstaja v času. Z njo so poskušali vzpostaviti alternativo prevladujočim političnim ureditvam, še posebej v luči turbulentnih dogodkov v začetku devetdesetih let, ko so nekatere države Vzhodnega bloka razpadle in je naraščajoči nacionalizem na področju nekdanje Jugoslavije kulminiral v vojni.
Foto: Ana Mizerit
Razsvetljujoč pogled nazaj
Snejana Krasteva, ki je razstavo NSK v Garaži postavila skupaj z direktorico Moderne galerije Zdenko Badovinac, je prepričana, da lahko to, »kar so dosegli NSK, v polnosti razumemo šele danes. To je tudi razlog, zakaj je ta razstava tako pomembna.« Po njenem namreč ponovno živimo v času naraščajočega nacionalizma, obenem pa se veča moč države, kar je povezano z oblikovanjem novih simbolov moči ali s ponovnim oživljanje starih. »V takšnih časih se je ključno spomniti lekcij preteklosti in se zavedati njenih kritičnih trenutkov, obenem pa se je treba s travmami nedavne preteklosti tudi soočiti. NSK je s svojim retro-principom in izostreno dekonstrukcijo ideoloških manipulacij napravil natanko to.«
O tem, kaj vidi kot najpomembnejši del razstave, Krasteva odgovarja: »Glede na to, da vsaj po mojem poznavanju v zgodovini ne obstaja nič podobnega tej umetniški aliansi, je razstava zanimiva kot celota. Težko bi jo razdelili na posamične dele in govorili o njih, ne da bi pri tem izgubili njeno glavno sporočilo: da je namreč gibanje NSK s skupno ideologijo, ki jo je vsaka od njegovih skupin razvijala naprej na svojem področju, vplivno še danes.«
NSK se je v svojem delu precej opiral na zgodovino ruske avantgarde, še posebej na konstruktivizem in Maljevičev suprematizem. Kakšna je torej povezava NSK z ruskim prostorom? »Mislim, da je način, kako je NSK uporabil ideje ruske avantgarde, eden najboljših primerov tega, kako njeno ikonografijo in ideologijo relevantno vključiti danes,« razmišlja Krasteva.
Foto: Ana Mizerit
Krasteva pri razstavi izpostavlja tudi obeleženje dogodka iz leta 1992, ko je NSK v Moskvi za en mesec odprl ambasado NSK. Tedaj je vrsta slovenskih umetnikov po lastni iniciativi prišla v Rusijo, da bi se od blizu seznanila s tamkajšnjo umetniško sceno. V kontekstu države NSK so organizirali predavanja in razprave na temo Kako Vzhod vidi Vzhod. »Ta pomemben dogodek ne sme ostati zgolj del mita, ampak moramo njegov pomen videti v tem, da se je z njim začel dolgoročen dialog ter izmenjava med tukajšnjo umetniško sceno in Vzhodno Evropo,« poudarja Krasteva.
Kate Fowle, glavna kuratorka v Garaži, pomen razstave NSK podobno vidi v tem, da je plod obširnejšega sodelovanja, ki poteka med to moskovsko institucijo in ljubljansko Moderno galerijo. »Kar se programa Garaže tiče, se mi zdi izjemno pomembno, da predstavlja zgodovino regije ter da o sodobni zgodovini ruske umetnosti razmišlja v kontekstu Vzhodne Evrope, kar tu sicer ni utečena praksa.« Dodaja še: »Med umetniki v Moskvi in Ljubljani obstaja močna tradicija sodelovanja, ki ji je treba dati primerno težo – v izogib temu, da bi sodobno umetnost v Rusiji videli zgolj skozi prevladujočo prizmo zahodnega umetnostno zgodovinskega kanona.«
Razstava, za katero je Garaža prevzela vse stroške transporta in postavitve ter bo Moderni galeriji plačala tudi razstavnino, bo v Moskvi na ogled do 9. decembra. Spomladi je gostovala v Van Abbemuseumu v Eindhovnu na Nizozemskem, naslednje leto pa se bo iz Moskve preselila v enega najpomembnejših umetnostnih muzejev v Reino Sofío v Madridu.
