Tiskane izdaje
Maurizio Cattelan, pred leti medijsko razvpit in temu ustrezno tržno zelo visoko ocenjen italijanski vizualni umetnik po rodu iz Padove, ki mu nikdar niso oporekali sposobnosti samopromocije, znova polni medije.
Tokrat s toaletno školjko iz suhega zlata, ki pa bo kljub nedvomni tržni dragocenosti namenjena vsakdanjim »mokrim« opravilom.
Njega dni je javnost buril s skulpturama La Nona Ora (Deveta ura, 1999) in hiperrealističnim portretom papeža Janeza Pavla II., na katerega je – v sozvočju z rekom, naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha – nebo izstrelilo težak meteorit, ali On (2001) s podobo Hitlerja, klečečega v molitvi, ki ga je razstavil v nekdanjem varšavskem getu, leta 2008 pa je, denimo, v Pulheimu pri Kölnu na zid nekdanje sinagoge postavil križano žensko.
Še lani so pri Sotheby's v Londonu za 425.000 tamkajšnjih funtov (dobrih 600.000 evrov) prodali njegov spomenik, posvečen Angliji. Pravzaprav spomenik z alternativno posebnostjo, da ni slavil zmag nekdanjega imperija, ampak bridke poraze, tragedije na tej ali oni sveti travi. Nanj je namreč zapisal vse poraze britanske nogometne reprezentance med letoma 1874 in 1998 ...
Zlahka dosegel, kar je bilo Duchampu nemogoče
Zdaj je spet zaslužen za novico. Leto pred stoletnico nastanka Fontane Marcela Duchampa – praoče umetniškega konceptualizma je legendarni prekucnjeni pisoar ustvaril leta 1917 – bo predstavil še lastno različico, pri čemer bo Duchampa vsaj v enem pogledu nedvomno prekosil.
Če so Duchampov pisoar, podpisan z imenom R. Mutt, na razstavi Društva neodvisnih umetnikov v New Yorku, kjer naj bi ga razstavil, zavrnili, nakar je bil predstavljen in fotografiran zgolj v ateljeju znamenitega fotografa Alfreda Stieglitza – izvirnik se je zatem izgubil, danes so znane le kasnejše replike –, bo Cattelanov primerek v istem mestu brez težav na ogled v enem najelitnejših muzejev na Manhattnu.
Konkretno v Guggenheimovem muzeju, kjer bo na začetku prihodnjega meseca straniščno školjko v enem tamkajšnjih stranišč nadomestil z enako školjko, a odlito iz 18-karatnega zlata. Ne bo le na ogled, pač pa jo bo mogoče uporabiti na običajen način. Cattelan, ki ni brez smisla za provokativno satiro, je školjki nadel naslov Amerika, brez humorja pa ni niti njegov opis projekta, saj ga je označil kot značilen participatoren umetniški projekt, torej kot nekaj, kar zaživi le ob naklonjenem sodelovanju kulturnega občinstva ...
Za dame, gospode ali kar za vse?
Kot še piše v tiskovnem sporočilu muzeja, je želel kipar z zlato školjko široki javnosti omogočiti občutek luksuza, ki sicer pripada najelitnejšemu odstotku svetovne populacije, a kdor se bo želel na njegovi Ameriki olajšati, bo poprej vseeno olajšan že na muzejski blagajni. Vstopnina v Guggenheimov muzej namreč velja 25 dolarjev.
Ali bo zlata straniščna školjka dostopna na damskem stranišču ali na tistem, namenjenem gospodom, v sporočilu ni navedeno, nemara bo po 4. maju, ko bo otvoritev, namenjena vsem. Druga Cattelanova referenca pri njej pa se ob Duchampu nanaša še na sonarodnjaka Piera Manzonija, italijanskega neoavantgardnega umetnika, ki je leta 1961 ustvaril svojo najbolj znano serijo Umetnikov drek s konzervami, v katere je razporedil lastne iztrebke in jih nato prodajal po ceni, utemeljeni z njihovo težo.
Ceno umetniškega iztrebka je tedaj poenotil s ceno zlata in se pri tem grdo zmotil. Če je bila cena njegove konzerve v času nastanka 37 dolarjev, so nazadnje lani pri Sotheby's v Londonu eno med njimi prodali za 182.500 otoških funtov (okoli 232.000 evrov). Ne dvomimo, da bo tudi cena Cattelanove školjke, če bo kdaj naprodaj, višja od cene zlata, uporabljenega zanjo.
