Tiskane izdaje
Ivan Grohar se je rodil 15. junija 1867 na Sorici nad Selško dolino. Večino otroštva je preživel na Heblarjih, od Sorice oddaljenih uro hoda, to pot pa je prehodil neštetokrat. Rodil se je v družini gostača in bil v mladih letih sam drvar, hlapec in pastir, prvo podporo na slikarski poti pa mu je posredoval lokalni župnik.
Kasneje se je do likovnega znanja dokopal predvsem v Gradcu, Münchnu in pri prijateljih. Občasno je slikal pri Antonu Ažbetu v Münchnu, predvsem pa pri prijatelju Rihardu Jakopiču.
Poglede na ustvarjanje je radikalno spremenil po vrnitvi v Ljubljano, ko se je iz baročno eklektičnega podobarstva, ki so ga zahtevali naročniki njegovih prvih del, usmeril v modernizem Savanov, s katerimi si je delil odločilne trenutke težavnega prodora naprednejšega slikarstva v slovensko javno zavest ter redke trenutke uspeha, kakršni so bili predvsem odmeven nastop v salonu Miethke na Dunaju ali pa gostovanja v Beogradu in drugih slovanskih okoljih.
Ivan Grohar. Foto: Arhiv Loškega muzeja
V življenju je bil brez premoženja, brezdomec in celo kaznjenec, kar je bila posledica znanega škandala iz leta 1902, ko si je na robu eksistence protipravno izposodil sredstva Društva slovenskih slikarjev. Posledici sta bili tragična zaplemba slik v njegovem ateljeju (ki zdaj predstavljajo obsežno zbirko njegovih zgodnjih del v Mestnem muzeju Ljubljana) in tri mesece ječe.
V starosti 43 let je umrl 19. aprila 1911 in bil pokopan na (današnjih) Žalah, že tri dni zatem je Laibacher Zeitung objavil uradni oklic za zbiranje vlog upnikov za poravnavo njegovih dolgov. Njegov grob je zatem sameval, nanj so odlagali celo smeti, naposled pa so njegove tuzemske ostanke – ko je bil že kanoniziran kot eden ključnih akterjev tukajšnje likovne umetnosti – prenesli v novourejeni nacionalni panteon, na Navje za Bežigradom.
Macesen, 1904. Foto: Arhiv Narodne galerije
Od zadnje obsežne monografske razstave njegovih del z naslovom Ivan Grohar: Prihodnost mora biti lepša letos minevata dve desetletji, zatem je bil v sezoni 2008/09 med osrednjimi protagonisti razstave Slovenski impresionisti in njihov čas 1890–1920 v Narodni galeriji, krovne razstavne inventure časa, ko je s kolegi sredi narodnoprebudniškega vrveža in političnega drobnjakarstva optimistično pokazal, da lahko slovenska likovna umetnost prevzame vlogo glasnika moderne naravnanosti družbe, pred šestimi leti pa so ob stoletnici njegove smrti v njegovem rojstnem okolju vzpostavili Groharjevo leto, ki je ob Sorici oziroma občini Železniki seglo še v Škofjo Loko, kjer je preživel vrsto najplodnejših let.
Letošnji jubilej s čim tovrstnim ni postregel. V Narodni galeriji, v kateri visijo njegove osrednje mojstrovine, so mu posvetili minulo Poletno muzejsko noč, tako s predstavitvijo treh del iz depoja kot nove Poti Sejalca, ki sodi v mednarodni projekt Poti impresionizmov organizacije Eau & Lumière s sedežem v Parizu. Sejalčevo pot so začrtali od Ljubljane prek Škofje Loke, Sorice, Bohinja in Bleda vse do Brezij, na njej pa so izpostavili točke, ki se nanašajo na konkretne Groharjeve umetnine.
Sejalec, 1907. Foto: Arhiv Narodne galerije
Drug jubilejni projekt so slikarju pripravili v Škofji Loki. V Loškem muzeju na gradu vrh mesteca, na obrobju katerega je Grohar po letih životarjenja shiral sredi dolgov in naposled zaradi sušice – bolezni sestradancev, ki je na Kranjskem pobrala vsako peto, šesto dušo – umrl v ljubljanski Deželni bolnišnici, so mu posvetili prenovljeno stalno zbirko.
A kaže, da umetnost Groharja v mestecu, ki ga je skupaj z njegovo okolico – slikarskemu pogledu prijaznimi, mehkimi oblikami predalpskih travnikov in gričevja – ničkolikokrat upodobil, ni poseben magnet za obiskovalce. V muzeju so namreč novo stalno razstavo njegovih zgodnjih del iz enega najbolj prehodnih prostorov Loškega gradu umaknili v odmaknjeno sobico v vrhnjem nadstropju, kjer ima za prve sosede preparirane predstavnice domače favne, v prejšnjem prostoru pa je sedaj času ustreznejša muzejska trgovinica, v kateri na obiskovalca z ene muzejskih platnenih torbic zre tudi Groharjev ustrezno predizajnirani brkati portret.
Slikar je v Škofji Loki mdr. prepeval v čitalniškem zboru in nasploh so bili tudi drugi umetniki v mestecu dobro sprejeti, a sodeč po slikarjevi biografiji izpod peresa Janeza Kajzerja pred dobrim stoletjem prav noben Ločan za katero izmed njegovih upodobitev Kamnitnika, mestnega kamnoloma, ki je cvetel v času gradnje bohinjske železnice in danes velja za enega najznamenitejših slikarskih motivov umetnosti izpred stoletja, ne bi odštel počenega groša.
Danes se v mestecu po Groharju imenujejo blokovsko naselje, ena osnovnih šol, galerija, nagrada, štipendija in likovna kolonija za nadobudno mularijo, a se po drugi strani v njem niti v dolgem stoletju, ki je minilo od njegovega časa, nikoli niso odločili za investicijo kakega groša v nakup vsaj enega njegovega reprezentančnega dela za mestno javno zbirko.
Nova postavitev 14 Groharjevih del na Loškem gradu.
Tako stalna zbirka na gradu prinaša 14 slik, pretežno portretov in cerkvenih motivov, urejenih v svojevrstnem salončku z dekorativnimi vzorci po stenah, preprogo in za tiste čase eksotičnimi lončnicami (te so zaradi muzejskih standardov umetne). Manko resničnih Groharjevih mojstrovin dopolnjujeta novodobna projekcija in tablični računalnik, na katerem je dostopen kontekst njegovega življenja, dela in časa, a je novodobna tehnologija ob našem obisku (kmalu po odprtju) zatajila. »Žal, pridite kdaj drugič,« se je opravičil muzejski uslužbenec.
Postavitev vseh podatkov o razstavljenih delih ne ponuja – ker vsa niso podpisana, bi bilo zanimivo spoznati ozadja in avtorje atribucij –, več pa izveš o Groharjevem odnosu do mesta. Če bi se mu kdo ob obisku Škofje Loke rad poklonil, sta sodeč po informacijah Loškega muzeja pravi točki v starodavnem mestnem jedru dve.
Najprej je živel v mogočni Jesharni, srednjeveški kasarni in kasnejši tovarni kisa (odtod njeno ime), ki jo ob vstopu v staro jedro sreča sleherni turist, nekaj časa pa ob zdajšnjem Cankarjevem trgu, med osrednjo mestno cerkvijo in znanim Homanovim dvorcem. Da bi v mestecu na ta objekta namestili kak Groharjev zaznamek, se še ni zgodilo. Grohar je sicer živel tudi pri Frtunovcu v Stari Loki, njegovo zadnje prebivališče pred smrtjo na Štemarjih pa je na obrobju centra, skrito med današnjimi zasebnimi hišami.
Česar ne vidiš na fasadah, lahko prebereš v zapisih, denimo Franceta Štukla, ki navaja tudi nekatera druga Groharjeva prebivališča v mestu, vključno s Homanovim dvorcem. Škofja Loka je bila pred dobrim stoletjem hvaležno zatočišče moderne in tudi njenih krokarskih pohodov, ob Groharju in Jakopiču še Mateja Sternena, Matija Jame, Gvidona Birolle, Avgusta Bertholda, Hinka Smrekarja, Franceta Tratnika, Ivana Cankarja in drugih.
Tretjega septembra 1903 se je, denimo, »slavno mestno županstvo v Škofjiloki« pečalo z ovadbo, v katero je bil ob domačinih, med njimi fotografu Avgustu Bertholdu in kasnejšemu umetnostnemu zgodovinarju Anteju Gabru, vpleten tudi Jakopič: »(...) sprli so se okoli 12. ure ponoči na kapucinskem mostu, začeli so zadnih šest imenovanih fantov prve štiri spat goniti, začel se je prepir in kletvina med vsem, začeli so prvi štirje fantje kamenje lučati proti zadnim imenovanim, potem da Gustav Bertold revolvar Gustavu Blazniku in je začel streljati proti prvim štirim imenovanim, kjer so pa potem vsi tako grdo vpili, kleli in erjoveli tako, da so s tem nočni mir silno kalili bodi si prvi ali zadni imenovani.«
Groharja tedaj ni bilo zraven, a si je kdaj tudi sam prislužil vzgojni županov ukor. Denimo 24. junija 1905, ko je ob treh ponoči vriskal. »Grohar je bil že poprej zaradi uriskanja od patrole opominjan in on pa nalašč ponoči patroli iz uriskanjem nasprotuje,« so zapisali možje postave.
