Umetnost digitalne identitete
Britanski kustos James Bridle preiskuje, ali obstaja alternativa nacionalni identiteti.
Odpri galerijo
James Bridle razmišlja o nacionalnosti v kontekstu digitalnih tehnologij. FOTO: Arhiv Aksiome
Britanski novinar in kustos James Bridle je pred kratkim postavil dve razstavi z naslovom Transnacionalizmi: eno v Projektnem zavodu Aksioma, drugo pa v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova.
Na obeh razstavah najdemo dela, ki tematizirajo pomen nacionalne države, nacionalnih identitet, meja in migracij v kontekstu sodobnih tehnologij (predvsem digitalnih). James Bridle, ki je konec aprila sodeloval tudi na istoimenski konferenci, v pogovoru za Delo pojasnjuje predvsem, kako razumeti projekte na obeh razstavah.
Na razstavi in v mojem delu najdete veliko eksperimentov z identitetami in nacionalnostjo – a to so bolj provokacije in ne strategije, ki bi jih v tem trenutku lahko uporabili v praksi. Nekateri umetniki v svojih projektih izkoriščajo obstoječe sisteme: od algoritmičnega potrjevanja državljanskega statusa, kot ga prakticiram v delu Citizen Ex, do narave elektronskih omrežij, ki imajo drugačne meje kot nacionalne države: v delu Mejnega izrivanja Juliana Oliverja.
Nacionalna država je vsekakor še vedno vodilna oblika. Digitalne mreže, naj so še tako prisotne v pojavljanju, so še vedno podrejene geografski, fizični moči ali oblasti kot taki.
Nekateri eksperimenti, kot so decentralizirane mreže (primer tega je na primer State of Noland v izvedbi Avenir Institute) res predlagajo digitalno podprte alternative nacionalni državi, a še vedno ni povsem jasno, ali lahko tovrstni poskusi ustvarijo nove in drugačne centre moči, ki bi bili nič manj opresivni od obstoječih.
Vsi ti projekti po mojem kažejo predvsem na to, da naša digitalna življenja, naše digitalne izkušnje in digitalne samopredstavitve bolje odražajo naše dojemanje samih sebe kot nacionalna država s pogoji, ki nam jih postavlja. Druga dela na razstavi, kot je na primer Italian Limes Studia Folder kažejo načine, kako sodobne tehnologije že sedaj spodjedajo pojmovanje nacionalne države. Tako kažejo na porajajoče se alternative; vztrajajo vsaj pri tem, da je druga oblika bivanja možna in nas spodbujajo, da jo iščemo.
Po mojem je bistvena razlika med tem, kar se danes odvija v kiberprostoru glede na prejšnje oblike nezadovoljstva ljudi, to, da so ideali in vedenje ljudi bolje dokumentirani, so bolj očitni in jih je težje izbrisati. Poleg tega mislim, da so fenomeni kiberprostora po naravi nenaklonjeni določenim oblikam vladanja, predvsem nacionalnega, zaradi česar je po oblikovanje alternativ sploh možno. Na žalost pa nisem prepričan, da so ljudje res nenaklonjeni samemu kapitalizmu, kot bi radi verjeli, ampak mogoče digitalne prakse kažejo na alternative kapitalizmu kot monolitnemu sistemu; tako kot ideja »transnacionalizma« ne predlaga preprosto konca nacionalne države, ampak jo le prepleta in dopolnjuje z idejo konca totalitete, celovitosti.
Kadar govorimo o katerikoli tehnološki praksi, se ta odvija na meji med radikalno vidnostjo in zabrisanostjo: po eni strani tehnološki procesi delujejo kot povsem nerazumljivi, nepredirni, zato ker uporabljajo specializiran jezik, so kompleksni ter jih tako lahko uporabimo, da prikrijemo informacije in se izognemo kritiki. Po drugi strani pa morajo biti zapisani, če naj delujejo: so torej na planem in tako veliko bolj dostopni kot kadarkoli prej. Čeprav ne verjamem, da je vidnost teh procesov že sama po sebi cilj, lahko samo skoznjo pridemo do razumevanja tega, kako delujejo ti sistemi in oblike nadzorovanja danes. Zdi se mi, da s pomočjo analize tehnoloških praks najbolje zaznamo to instanco.
Največ umetniških naprezanj na razstavi, o katerih smo tudi največ razpravljali na konferenci, pade pod dve kategoriji: pripomočki in prototipi na eni strani in dramatizacije na drugi. Pripomočki in prototipi so tista orodja in včasih argumenti, ki vplivajo na obstoječo situacijo, pri čemer stavijo na možnost sprememb. To so dela, ki nas spodbujajo k razmisleku. Kar zadeva dramatizacije, te presenetljivo in zapomljivo razgalijo, kako mislimo ali kako nam pri razamišljanju o nacionalnosti in identiteti lahko tudi spodleti. Silijo nas, da preverimo naše osnovne predpostavke. Tu imam v mislih predvsem projekt Drug drugemu sva pomagala rasti (We Help Each other Grow) skupine They Are Here. Ta skupina sicer vztraja na pomenu estetike, lepote kot umetniške strategije ne glede na to, ali ta privede do konkretnih akcij ali intervencij.
Termin transnacionalizmov sem osnoval na besedi »trans« – na primer trans-spolnih identitet. Kot umetnik in novinar sem se precej poglabljal v vprašanja nacionalnosti in državljanstva, štiudiral migracijsko zakponodajo Velike Britanije in se poučil o deportacijskih letih, se posvetil tudi mednarodni trgovini s potnimi listi. Pri Aksiominem evropskem projektu State Machines, v okviru katerega sta nastali razstavi in konferenca, nas še posebej zanima način, kako nove tehnologije (družbene in digitalne) posamezniku in skupinam omogočajo reči, ki so bile včasih zgolj v domeni nacionalnih držav: dober primer je na primer izdajanje valut. Morda bodo te spremembe v digitalnem svetu omogočile tudi nove, legalne oblike drugačnih identitet. Kaj bi na primer pomenilo državljanstvo, ki predpostavlja več kot dva spola, in kako pomembno je, da razvijemo druge spolne identitete, če nas k temu primorajo žive izkušnje na medmrežju? Na razstavah ni veliko del, ki bi se eksplicitno ali implicitno nanašale na to vpršanje, zato pa postavljajo pod vprašaj nekatere obstoječe privzete, nespremenljive kategorije.
Na obeh razstavah najdemo dela, ki tematizirajo pomen nacionalne države, nacionalnih identitet, meja in migracij v kontekstu sodobnih tehnologij (predvsem digitalnih). James Bridle, ki je konec aprila sodeloval tudi na istoimenski konferenci, v pogovoru za Delo pojasnjuje predvsem, kako razumeti projekte na obeh razstavah.
Danes verjetno o ideji nacionalne države lahko razmišljamo v kontekstu velikih migracijskih tokov in politične nestabilnosti na raznih koncih sveta. Lahko eksperimenti z identitetami in nacionalnostmi v sferi digitala pripeljejo do oblikovanja alternativne ideje družbene ureditve ali pa gre po vašem le za variacije starega koncepta?
Na razstavi in v mojem delu najdete veliko eksperimentov z identitetami in nacionalnostjo – a to so bolj provokacije in ne strategije, ki bi jih v tem trenutku lahko uporabili v praksi. Nekateri umetniki v svojih projektih izkoriščajo obstoječe sisteme: od algoritmičnega potrjevanja državljanskega statusa, kot ga prakticiram v delu Citizen Ex, do narave elektronskih omrežij, ki imajo drugačne meje kot nacionalne države: v delu Mejnega izrivanja Juliana Oliverja.
Nacionalna država je vsekakor še vedno vodilna oblika. Digitalne mreže, naj so še tako prisotne v pojavljanju, so še vedno podrejene geografski, fizični moči ali oblasti kot taki.
Nekateri eksperimenti, kot so decentralizirane mreže (primer tega je na primer State of Noland v izvedbi Avenir Institute) res predlagajo digitalno podprte alternative nacionalni državi, a še vedno ni povsem jasno, ali lahko tovrstni poskusi ustvarijo nove in drugačne centre moči, ki bi bili nič manj opresivni od obstoječih.
Vsi ti projekti po mojem kažejo predvsem na to, da naša digitalna življenja, naše digitalne izkušnje in digitalne samopredstavitve bolje odražajo naše dojemanje samih sebe kot nacionalna država s pogoji, ki nam jih postavlja. Druga dela na razstavi, kot je na primer Italian Limes Studia Folder kažejo načine, kako sodobne tehnologije že sedaj spodjedajo pojmovanje nacionalne države. Tako kažejo na porajajoče se alternative; vztrajajo vsaj pri tem, da je druga oblika bivanja možna in nas spodbujajo, da jo iščemo.
Ali vaša konferenca in razstavi ne kažejo na nek vztrajni dvom v obstoječ ekonomski in politični sistem, po drugi strani pa tudi na odsotnost konkretnih alternativ? Morda v kiber prostoru vseeno zaznavate sledi novih strategij?
Po mojem je bistvena razlika med tem, kar se danes odvija v kiberprostoru glede na prejšnje oblike nezadovoljstva ljudi, to, da so ideali in vedenje ljudi bolje dokumentirani, so bolj očitni in jih je težje izbrisati. Poleg tega mislim, da so fenomeni kiberprostora po naravi nenaklonjeni določenim oblikam vladanja, predvsem nacionalnega, zaradi česar je po oblikovanje alternativ sploh možno. Na žalost pa nisem prepričan, da so ljudje res nenaklonjeni samemu kapitalizmu, kot bi radi verjeli, ampak mogoče digitalne prakse kažejo na alternative kapitalizmu kot monolitnemu sistemu; tako kot ideja »transnacionalizma« ne predlaga preprosto konca nacionalne države, ampak jo le prepleta in dopolnjuje z idejo konca totalitete, celovitosti.
Kadar govorimo o katerikoli tehnološki praksi, se ta odvija na meji med radikalno vidnostjo in zabrisanostjo: po eni strani tehnološki procesi delujejo kot povsem nerazumljivi, nepredirni, zato ker uporabljajo specializiran jezik, so kompleksni ter jih tako lahko uporabimo, da prikrijemo informacije in se izognemo kritiki. Po drugi strani pa morajo biti zapisani, če naj delujejo: so torej na planem in tako veliko bolj dostopni kot kadarkoli prej. Čeprav ne verjamem, da je vidnost teh procesov že sama po sebi cilj, lahko samo skoznjo pridemo do razumevanja tega, kako delujejo ti sistemi in oblike nadzorovanja danes. Zdi se mi, da s pomočjo analize tehnoloških praks najbolje zaznamo to instanco.
Kje je po vašem vloga umetniških naprezanj pri razvijanju alternativnih opcij in nacionalnosti?
Največ umetniških naprezanj na razstavi, o katerih smo tudi največ razpravljali na konferenci, pade pod dve kategoriji: pripomočki in prototipi na eni strani in dramatizacije na drugi. Pripomočki in prototipi so tista orodja in včasih argumenti, ki vplivajo na obstoječo situacijo, pri čemer stavijo na možnost sprememb. To so dela, ki nas spodbujajo k razmisleku. Kar zadeva dramatizacije, te presenetljivo in zapomljivo razgalijo, kako mislimo ali kako nam pri razamišljanju o nacionalnosti in identiteti lahko tudi spodleti. Silijo nas, da preverimo naše osnovne predpostavke. Tu imam v mislih predvsem projekt Drug drugemu sva pomagala rasti (We Help Each other Grow) skupine They Are Here. Ta skupina sicer vztraja na pomenu estetike, lepote kot umetniške strategije ne glede na to, ali ta privede do konkretnih akcij ali intervencij.
Vaši razstavi sta se ukvarjali tudi z migranti, mejami itd. Po katerih kriterijih ste napravili selekcijo del za razstavo? Je bil koncept transnacionalnosti vodilo pri vašem izboru ali je ideja vzniknila glede na izbrana dela?
Termin transnacionalizmov sem osnoval na besedi »trans« – na primer trans-spolnih identitet. Kot umetnik in novinar sem se precej poglabljal v vprašanja nacionalnosti in državljanstva, štiudiral migracijsko zakponodajo Velike Britanije in se poučil o deportacijskih letih, se posvetil tudi mednarodni trgovini s potnimi listi. Pri Aksiominem evropskem projektu State Machines, v okviru katerega sta nastali razstavi in konferenca, nas še posebej zanima način, kako nove tehnologije (družbene in digitalne) posamezniku in skupinam omogočajo reči, ki so bile včasih zgolj v domeni nacionalnih držav: dober primer je na primer izdajanje valut. Morda bodo te spremembe v digitalnem svetu omogočile tudi nove, legalne oblike drugačnih identitet. Kaj bi na primer pomenilo državljanstvo, ki predpostavlja več kot dva spola, in kako pomembno je, da razvijemo druge spolne identitete, če nas k temu primorajo žive izkušnje na medmrežju? Na razstavah ni veliko del, ki bi se eksplicitno ali implicitno nanašale na to vpršanje, zato pa postavljajo pod vprašaj nekatere obstoječe privzete, nespremenljive kategorije.
