Umetnost geometrijske topologije Konrada Topolovca

Z novimi deli se slikar vrača k bistvu človeškega likovnega snovanja in napoveduje prihodnost slikarstva.

Objavljeno
30. oktober 2014 16.15
Brane Piano, Celje
Brane Piano, Celje

Teharje – Slikar Konrad Topolovec se v množičnih občilih pojavi poredko. Razloge kaže iskati v njegovem skoraj popolnem zavračanju pozornosti, kar ogroža celo njegovo tuzemsko eksistenco. A likovni kritiki so si vsakič edini: Topolovčevo slikarstvo je izjemno.

Tokrat se v Galeriji Železarskega muzeja na Teharjah, kjer je nazadnje razstavljal pred dvema letoma in kjer na podstrehi stavbe ob cerkvi v skromnih razmerah živi že štiri desetletja, ponovno predstavlja s pri nas manj znanim in tudi v svetu tržno nezanimivim slikarstvom geometrijske topologije. A za razliko od drugih in tudi od matematikov, ki zlasti v ZDA in na znanstveni ravni razvijajo algoritme za tovrstna likovna predočenja, Topolovec pretaka svoje vizije iz nezavednega.

Akademski kipar in magister likovne teorije Marjan Drev, ki se pri nas edini ukvarja s proučevanjem te smeri likovnega ustvarjanja, pravi, da se geometrijska topologija vse bolj uveljavlja tudi med arhitekti, čeprav »je tako niti ne imenujejo niti ne razumejo«.

Tekst in kontekst ne prevladata nad formo

»Topolovec pa raziskuje to področje povsem intuitivno, o tem ne govori, sledi nekim algoritmom, ki so v nas samih, in jih pretaka v vizualna sporočila. Je eden redkih, ki slikajo tako, da tekst in kontekst ne prevladata nad formo, žal pa njegovega dela še ne znamo prav ceniti. A to, kar počne Topolovec, je prava umetnost v najbolj izčiščeni formi ...,« razlaga Drev.

Razstava na Teharjah bo na ogled do konca novembra. Platna na njej so nastala v zadnjih štirih letih in predstavljajo odmik od elementov figuralike, ki so se v slikarjevih delih začeli nakazovati ob prejšnji razstavi. Topolovec, če pojasnimo s preprostejšimi primerjavami, nadgrajuje starodavne težnje človeštva po topoloških vzorcih, katerih preprostejše izraze najdemo že v slovanskih kolih, prepletu rok, številu ljudi pri določenem ritualu.

»Pri razstavi gre za vpogled v izjemen in za slovenski likovni prostor skrajno nenavaden ciklus slik. To je opus, ki niha med dvema področjema matematike, geometrijo in geometrijsko topologijo. Slike prikazujejo like vozlov, Möbiusovih trakov in vrteninskih ploskev na treh topoloških prostorih: torusu, Kleinovi steklenici in projektivni ravnini.

Ciklus napoveduje duh neke nove kontemplativne likovne umetnosti, ki si v zadnjem desetletju počasi in zanesljivo utira svojo pot v svet,« pravi Drev, ki se vrsto let posveča prav teoretičnemu spoznavanju tovrstne umetnosti, o kateri je pisal že Lacan, uporabno se z njo ukvarjajo oblikovalci prostora, vse bolj pa je prisotna ne samo v matematiki, temveč celo v kemiji.

Topolovcu, ki mu ljudje iz kroga likovne kritike poskušajo urediti vsaj osnovni eksistencialni status, saj se sam zanj ne zanima, ena izmed večjih uradnih domačih galerij poskuša za prihodnje leto organizirati tudi pregledno razstavo.