Umetnost, ki prenaša sporočila med vrsticami

V Projektnem prostoru Aksioma je na ogled razstava Kolektiv Kandinski, projekt kitajske umetnice Amy Suo Wu, ki si izposodi umetnost za podajanje kodiranih sporočil.

Objavljeno
24. januar 2017 14.40
Jela Krečič
Jela Krečič
V umetniškem svetu je nekaj časa krožila zgodba, da je britanska obveščevalna služba med drugo svetovno vojno pridobila znamenitega umetnika­ Vasilija Kandinskega, da je zanjo­ v svojih slikah prenašal skrivna sporočila. Ta izmišljena legenda je navdihnila kitajsko umetnico Amy Suo Wu, da je na razstavi Kolektiv Kandinski v Projektnem prostoru Aksioma razvila svojo vizijo drugačne uporabe umetniških del.

Razstava se dobro umešča v program Projektnega prostora Aksioma, ki je lani še posebej z gosti, kot je mojster medijske potegav­ščine Joey Skaggs, ali projektom Naključni nakupovalec po darknetu umetnikov, znanih kot !Mediengruppe Bitnik, postavila v ospredje temo nadzora in drugih družbenih ter političnih implikacij sodobnih tehnologij. Skozi razstave, predavanja in filmske projekcije so se nadzorne tehnike in materiali, spletne ali mobilne aplikacije razkrili kot polje, ki si ga lahko na inovativen, duhovit način prisvoji umetnost.

Sorodna logika je v ozadju razstave Kolektiv Kandinski, le da si umetnica tu prisvaja modernistično umetniško formo, da bi opozorila na čare starejše in danes zastarele (vohunske) tehnologije. Za Delo je povedala, da je projekt sicer nastal kot kritika umetniškega sistema in tistih umetniških institucij, ki z nerazumljivimi in hermetičnimi deli naslavljajo zgolj izbrane elite. Zgodba o slikah Kandinskega kot orodju vohunjenja ji je dala misliti, da lahko umetniška dela prevzamejo različne funkcije in prenašajo sporočila tudi med vrsticami. Na enem od razstavljenih panojev s pojasnilom, za kaj gre pri projektu Kolektiv Kandinski,­ se med vrsticami skriva še eno sporočilo, zapisano z nevidnim črnilom. To izstopi, če ga poškropimo z izbranimi preparati.

Ranljivost v digitalnem okolju

Razstava deluje na več ravneh. Lahko jo vidimo kot nabor umetniških artefaktov (od skulptur, abstraktnih vizualnih del, reliefnih kockastih tal), ki delujejo kot hommage modernistični abstraktni umetnosti. A če vsakega od razstavljenih elementov obdelamo z izbranimi sredstvi, ta prikažejo skrivna in zakodirana sporočila, prav tako se nam s primerno obdelavo razkrijejo šifre za tolmačenje kodiranih zapisov.

Motiv razstave zadeva predvsem problem naše ranljivosti na spletu ter v digitalnem okolju, v katerem smo neprestano podvrženi nadzoru. Avtorica je s Kolektivom Kandinski obudila tehnike in orodja kodiranja tajnih sporočil (z metodo steganografije), ki so danes možno pribežališče pred razvejenimi lovkami digitalnega velikega brata.

Druga raven razstave je torej skrita in zakodirana, a se jo da privabiti na plan – saj je skrita vsem na očeh, kot to imenuje Amy Suo Wu. Umetnica je uporabila različne načine šifriranja: od Morsejeve abecede do kamuflaže (kockasta tla niso ravna, pač pa je na njih z reliefom izpisana beseda). Gledalec se tako premika od ene vrste umetnine do druge, od enega tipa zakodiranega sporočila do drugega, vsako od teh pa prispeva k sporočilu razstave, ki poziva k uporabi klasičnih metod in orodij ­komunikacije.

Skoraj pustolovski užitek

V tem pomenu razstava nudi skoraj pustolovski užitek, saj obiskovalec kot Robert Langdon v Da Vincijevi šifri predstavljene simbole na umetniških artefaktih poveže s šifro in pride do rešitve uganke. Z izvabljanjem skrivnega sporočila razstava dobi tudi novo vizualno podobo. Umetniški artefakti so zdaj »omadeževani« s temi izpostavljenimi sporočili in šiframi.

Dvoumnost Kolektiva Kandinski je v tem, da vizualno govorico umetniškega sveta, ki ga kritizira, obenem reproducira. A v tem morda lahko vidimo glavno poanto tega projekta, da je najučinkovitejša kritika tista, ki uporablja jezik kritiziranega predmeta in nakaže, kako lahko ta postane predmet drugačne uporabe.

Razstava Amy Suo Wu, ki bo na ogled do 17. februarja, je v zasnovi preprosta, a v natančni in prepričljivi izvedbi tudi učinkovita. V njej lahko prepoznamo način vzpostavitve distance do obstoječega umetniškega sistema, ne da bi se odrekli umetnosti kot polju invencij, privlačnih form, pa tudi družbene kritike.