Tiskane izdaje
Od dražbe del slovenskih umetnikov v tržaški dražbeni hiši Stadion, pretežno z deli podjetnika dr. Vanje Lokarja, mineva teden dni. O rekordnih rezultatih je poročal tudi italijanski tisk, za komentar o vplivu razpleta na tukajšnji trg pa smo, ko se je prvi vtis polegel, povprašali akterje tukajšnjega umetnostnega trga. Ob svojevrstni nacionalni evforiji in nekaterih rekordnih cenah ostaja najpomembnejše vprašanje prav to: Kako bo slovenski trg reagiral na tržaški »boom«?
V dneh po dražbi si se čemu tudi namuznil. Naslovom v medijih tipa Slovenske velikane večinoma kupili Slovenci, čemur je sledil stavek, da je bila dražba izredno uspešna zato, ker so slike naših največjih umetnikov večinoma pristale v slovenskih rokah ...
V čigavih pa naj bi, bi se glasilo realistično vprašanje? Ker ni šlo za cenene reči in ker naši avtorji – s častno izjemo Mušiča – zaradi izoliranosti tukajšnjega trga nimajo mednarodno vzpostavljene vrednosti, se tudi ne bi moglo zgoditi, da bi se jih polastile kake tuje roke. Vsaj preudarne ne, kvečjemu bi umetnine ostale dražitelju, nakar bi se, če bi šlo za umetnine iz Lokarjeve zbirke, vrnile k lastniku, ki je tako ali tako Slovenec.
Vprašanje lahko tudi obrnemo. Bi kot Slovenec za več deset tisoč evrov kupili sliko italijanskega umetnika, če bi za tega umetnika vedeli, da zanj ni nikakršnega mednarodnega interesa, da njegova dela nimajo mednarodno evidentiranih cen in da nekaj velja le v svoji domovini?
Umetnost – ki ima
Lahko govorimo o efektu Trsta, v katerem so v zadnjih letih na dražbah uspešno prodali že kar nekaj slovenskih umetnin? Če tukajšnje poznavalce pobaraš, ali bi bila dražba z do pičice enakim izborom enako uspešna tudi v Ljubljani, večinoma odvrnejo, da ne, tržaški dogodek pa je razkril, da obstaja cela kategorija zasebnih kupcev del slovenskih umetnikov, ki doma ne stojijo ravno v vrstah pred prodajnimi galerijami.
Kupujemo umetnost le, ko ima nakup dodano vrednost v obliki zgodbe o reševanju nacionalne zakladnice pred nepoklicanimi tujimi rokami? Pa čeprav je v tej zakladnici veliko umetnin, ki so bile ne tako dolgo nazaj prodane sredi Ljubljane?
Kako bo rezultat tržaške prodaje sicer vplival na tukajšnji trg z umetninami? Da takšna dražba, če bi se zgodila v Ljubljani, ne bi obrodila enakih rezultatov, meni tudi Emil Šarkanj, lastnik galerije Hest s poslovalnicama v Mariboru in Ljubljani, ki ocenjuje, da je dražba ponudila okoli deset res vrhunskih slik. Sam se je potegoval za Sternenov Pogled na Devin, a je cena po njegovem mnenju pristala previsoko (namreč pri dobrih 27.000 evrih s pribitkom).
Prepričan je, da bo povpraševanje, kakršno se je zgodilo v Trstu, dvignilo cene tudi na tukajšnjem trgu umetnin, kjer, kot dodaja – najbrž tudi v »svojo smer« –, galerije ponujajo kvalitetnejši izbor del istih avtorjev. Zanimivo je tudi njegovo mnenje, da so bili v Stadionovi dražbeni dvorani večinoma kupci, ki domačih galerij ne obiskujejo. Čudil se je, kaj vse so kupovali, denimo ne ravno najboljše Jamove ali Jakopičeve slike.
Šarkanj je glede tržaške dražbe zanimiv sogovornik tudi zato, ker je tako v preteklosti kot nedavno sam prodajal Groharjeve slike. Nedavno je, kot pravi, prodal njegovo reprezentančno sliko. Cena seveda ostaja skrivnost, saj realizirane cene v galerijah niso javne. Grohar je bil sicer v Trstu fenomen zase, zastopan s kar štirimi slikami, od najreprezentančnejše V Gerajtah (več medijev je »hvaležno« povzelo oznako Kolesca iz kataloga, četudi na sliki zlepa ne uzreš kolesc ...), ki je segla do dobrih 111.000 evrov, preko dveh povprečnejših, a impresionističnih slik s cenama dobrih 63.000 za Hiše v snegu in dobrih 48.000 za Štivan, do nereprezentančnega, predimpresionističnega portreta, prodanega za le nekaj več kot 3.200 evrov.
Razpon cen pri Groharju je torej ogromen, kar naj si zapomnijo tisti, ki ob nakupu nočejo izdatno preplačati nečesa zgolj zato, ker ima Groharjev podpis. Šarkanj je Groharjeve rezultate v Trstu označil za ustrezne. Najkvalitetnejša slika bi po njegovem lahko segla tudi kaj višje, Štivana pa, kot meni, tostran meje ne bi bilo mogoče prodati za tak znesek. Sicer meni, da ti rezultati ne bodo vplivali na morebitne prihodnje prodaje Groharjevih slik pri nas. Ker so enostavno preredko na trgu.
Impresionisti padli, kasnejši avtorji zrasli
Rezultati dražbe bi morali za dolgo potisnili v pozabo apetite kakega tukajšnjega galerista, ki je, denimo, Sternenovo sliko v svojem prodajnem izboru pred leti ocenjeval na pol milijona. Da bodo cene delom impresionistov z izjemo najreprezentančnejših padle, kvalitetnim delom umetnikov iz kasnejših časov pa zrasle, meni tudi Jaka Prijatelj iz ljubljanske Carniole Antique, ki je, kot znano, sam organizator dražb.
Tržaška ga je navdušila, saj so slovenski kupci na njej ustvarili zelo lep mednaroden vtis, doživel pa jo je tudi kot veliki finale številnih nedavnih manjših dražb v Ljubljani. Umetnostni trg je dokazal, da je živ, pravi, sam bi poskusil tudi z dražbo del mladih talentov, a ne z »norimi« izklicnimi cenami. Cenovne rezultate iz Trsta ocenjuje kot v povprečju ustrezne, kot enega najboljših in najbolj premišljenih nakupov pa je izpostavil nakup Narodne galerije, pridobitev zgodnjega Mušičevega avtoportreta in njegovega prav tako zgodnjega portreta Ide. Kot dodaja, je zelo pozitivno, da je dražba v slovenskem okolju, kjer javno prodajanje umetnin mnogim ne ustreza, sprožila široko debato. Lokar je tukajšnjemu prostoru odčital lepo lekcijo, pravi.
Kot uspešnega pogajalca pri nakupih se Lokarja spominja tudi Lilijana Kenda iz zdajšnje ljubljanske galerije Exarte, pred leti pa galerije Lala, ki je v dražbenem katalogu velikokrat navedena kot tista galerija, v kateri so bili nekoč v preteklosti prodane številne umetnine iz izbora dražbe. Kar pomeni, da Kendova pozna tako provenienco kot nekdanje cene teh umetnin.
Je Lokar s prodajo teh del na dražbi zaslužil? Kot pravi, je po njeni oceni prejel povrnjeno, kar je vložil, zaslužka pa pravzaprav ne zazna. Vpliv dražbe sicer ocenjuje zelo pozitivno. Napoveduje, da se bodo cene normalizirale in uravnotežile. Postavljena je osnova za delo galeristov.
Če se bo to zgodilo, bo to na našem neurejenem umetnostnem trgu pomembnejša nacionalna zgodba od tiste o drvenju po »slovenske velikane« v mesto, kamor smo nekoč drveli po kavbojke in kavo. Če se bo to zgodilo, bo to osrednji Lokarjev prispevek k zgodbi. Po zaslugi dražbe njegove zbirke namreč lahko govorimo o rekordnih cenah umetnikov, kot sta Grohar in Pilon, ki sta se tako kot še marsikdo iz slovenskega likovnega panteona končno zapisala v mednarodni register dražbenih rezultatov.
Seveda pa lahko govorimo tudi o nasprotnem polu, o javno zabeleženih nizkih rezultatih, ki povedo, kaj je doma precenjeno. Bodo domači dražitelji in galeristi uspeli pridobiti zaupanje tistih, ki so zapravljali v Trstu, doma pa tega, kaže, ne počno? Ali pa bodo, nasprotno, morali odpirati podružnice v Trstu?
