Tiskane izdaje
Odprtje 56. Beneškega bienala je pred vrati, med tistimi, ki z napovedmi ambicioznih vzporednih razstav prav tako računajo na uspešno statistiko obiska – na bienalu, ki ga bodo letos odprli mesec dni prej, pričakujejo kar pol milijona obiskovalcev –, pa je tudi Muzej Correr z znano strateško pozicijo ob osrednjem Markovem trgu.
V njem se bodo tokrat vrnili slabo stoletje v preteklost in – geografsko – na drugo stran Alp, in sicer z razstavo Nova stvarnost; umetnost v Nemčiji v času weimarske republike. Odprli jo bodo jutri, zanimivo pa je, da partnerjev za njeno organizacijo niso poiskali v sami Nemčiji, ampak onkraj Atlantika. Soorganizator razstave je Los Angeles County Museum of Art.
Nova stvarnost, v nemškem izvirniku Neue Sachlichkeit, kar je bil leta 1925 naslov za ta umetnostni trend prelomne razstave kritika Gustava Friedricha Hartlauba v Mannheimu, se je kot reakcija na ekspresionizem iz let pred prvo svetovno vojno v novih, za Nemčijo izjemno težkih razmerah pojavila v 20. letih minulega stoletja in predstavlja po ekspresionističnem stremljenju k človeški notranjosti, emocijam in prenovi Evrope svojevrstno vrnitev k redu.
Med treznostjo in družbenokritično satiro
Do vrnitve k novemu realizmu in smislu za podrobnosti je vodilo več poti, od distanciranih, poudarjeno treznih, do izrazito satiričnih in družbenokritičnih. Trend je ob likovnih medijih v ožjem pomenu segel tudi na področje vsakdanjega življenja, denimo k grafičnemu oblikovanju ali oglaševanju. V tukajšnjem prostoru se je, denimo, odrazil predvsem v delih, ki so jih ustvarili Veno Pilon, brata France in Tone Kralj ali prav tako brata Drago in Nande Vidmar, podobno tudi Franjo Stiplovšek, Ivan Kos ali Tine Kos.
V Muzeju Correr, kjer bodo razstavo za javnost odprli jutri, napovedujejo tako dela osrednjih predstavnikov tega likovnega trenda, ki je usahnil z vzponom nacistov, kot tistih, ki so izven germanskega prostora manj znani, njena izstopajoča poteza pa bo tudi soočenje del slikarjev in fotografov.
Teme razstave bodo sledile razmeram v povojni Nemčiji, ki se je v weimarski republiki prvič srečala z demokracijo, a tudi izjemnimi posledicami vojne. Na eni strani s porastom buržoazije in pospešeno urbanizacijo ter industrializacijo mest, ki sta življenje v mestih ločila od tistega v tradicionalnem ruralnem svetu, po drugi pa z obupom najbolj prizadetih družbenih slojev: brezposelnih, vojnih povratnikov ali prostitutk.
Med najbolj znanimi imeni, napovedanimi v izboru, izstopajo Otto Dix, George Grosz, Max Beckmann, Christian Schad in August Sander, razstava pa bo dostopna kar štiri mesece. Zaprli jo bodo 30. avgusta.
