Tiskane izdaje
Umetniški paviljon v Zagrebu gosti zanimivo razstavo Portreti sedanjosti švicarskega kiparja, slikarja in grafika Alberta Giacomettija. Razstavljenih je 30 njegovih del iz francoske Fundacije Maeght – risb, litografij in kipov, tako imenovanih tenkih ljudi, po katerih je najbolj znan.
Prva skulptura, ki pričaka obiskovalce, ko vstopijo v razstavni prostor, je Moški, ki hodi, eno od najbolj znanih in pomembnih del v zgodovini umetnosti in ena od umetniških ikon druge polovice 20. stoletja.
Skulptura iz leta 1960 je od dražbe pri hiši Sotheby's leta 2010, na kateri so jo prodali za 93 milijonov evrov, veljala za najdražjo skulpturo na svetu, dokler je ni leta 2015 s 126 milijoni evrov na drugo mesto potisnil Giacomettijev Moški, ki kaže iz leta 1947, prodan pri Christie's.
Obstaja deset legalnih odlitkov Moškega, ki hodi in ti so v najpomembnejših svetovnih zbirkah. Znanih je več interpretacij te skulpture. Razlagali so jo kot najboljši vizualni prikaz trpljenja posameznika, čustvene stiske, eksistencializma. Te razlage so neredko bolj filozofske kot umetniške. Vsi pa menijo, da je na umetnika vplivala vojna, posebej dogajanje v taboriščih.
Razstavni prostor kot grobnica
Glede na sporočilo odtujenosti, brezupa, osamljenosti in trpljenja med drugo svetovno vojno, ki ga vsebuje ta skulptura, se je kustosinja razstave in ravnateljica paviljona Jasminka Poklečki Stošić odločila za prevladujočo črno barvo prostora, tal, sten in zaves.
Razstavni prostor je spremenjen v temno grobnico. Kustosinja je želela povedati, da so Giacomettijeva dela, nastala po drugi svetovni vojni, še kako povezana tudi s sedanjostjo. Devet skulptur – poleg Moškega, ki hodi, je na ogled tudi ciklus skulptur Ženske iz Benetk iz leta 1956 – je razporejenih po modni pisti, ki teče po sredini razstavnega prostora.
Na steni pa se ves čas vrtijo štirje video projekcije, ki se nanašajo na vojno v Kongu in Siriji, s poudarkom na beguncih, gledalci pa lahko vidijo tudi uničevanje muzeja v Palmiri, ki je hranil umetnine iz 13. stoletja pred našim štetjem. Avtor treh videov je fotoreporter Zoran Marinović, en video pa prikazuje nedavne teroristične napade v Bruslju, ki jih je posnela RTL iz Belgije.
Odraz nasprotja
Temačna postavitev razstave je precej nenavadna, zato je nekaterim obiskovalcem všeč, drugim ne. Avtorica Jasminka Poklečki Stošić pravi, da grobnica simbolizira današnji svet, v katerem več kot 90 odstotkov ljudi živi brez privilegijev, 10 odstotkov pa jih živi dobro in njih varuje družba spektakla. Da bi bila poudarjena ta pola, na eni strani grobnica in na drugi družba spektakla, so skulpture razpostavljene kakor na modni pisti.
Obenem je kustosinja želela razstavo konceptualno povezati – grozote prve in druge svetovne vojne ter španske državljanske vojne, ki jo izražajo Giacomettijevo skulpture, z grozotami današnjih vojn, zato jo je tudi poimenovala Portreti sedanjosti.
Moški, ki hodi je visok 180,5 centimetra, ima nesorazmerno velika stopala in zelo majhno glavo, roki tik ob telesu in zelo tenko telo, nagnjen je naprej, in stopa proti opazovalcu. Njegove velike oči so široko razprte v grozi. Te oči naredijo močan vtis, Giacometti je bil obseden prav z očmi.
Ženske iz Benetk
Na obeh straneh Moškega, ki hodi so po štiri skulpture iz ciklusa Ženske iz Benetk. Te niso obrnjene proti obiskovalcu, ampak so postavljene ena za drugo in gledajo k osrednji skulpturi. Ženske so različno visoke, na različne načine obdelane, vendar imajo vse hrapavo površino in nakazujejo gibanje. Njihovo ženskost nakazujejo zgolj nekoliko izbočene prsi.
Ciklus se imenuje po Benetkah zato, ker je z njim Giacometti leta 1956 sodeloval na tamkajšnjem bienalu sodobne umetnosti. Ženske iz Benetk se uvrščajo med Giacomettijeve najboljše skulpture žensk in med njegova najboljša dela sploh. Delujejo, kot da jih je doletelo zlo, kot da bodo njihova telesa razpadla pred našimi očmi.
Na razstavljenih risbah in litografijah so prav tako upodobljeni izključno ljudje, med njimi tudi umetnikov avtopotret, portret njegove žene Annete, njegovega brata in ene od njegovih muz, Lorette, ki je bila verjetno ena od njegovih ljubic. Giacometti je v mlajših letih portretiral tudi po modelih, v poznih letih pa samo še po spominu. Ni bil le vrhunski kipar, ampak tudi risar.
Eksistenca brez veselja
V Giacomettijevih tenkih ljudeh je močna metaforika – kipar je upodabljal človekovo eksistenco brez veselja in pomena. To je najbrž rezultat njegovega prijateljevanja s filozofom Jean-Paulom Sartrom in njegove eksistencialne filozofije.
Sartre je pisal o Giacomettiju in njegovih razstavah, v romanih Simone de Beauvoir pa se umetnik pojavlja tudi kot lik. Sam Giacometti je trdil, da ni razmišljal o filozofskih prvinah svojih del, ampak da so njegova povojna dela pravzaprav poskus predstavitve fizične in čustvene realnosti, kakršno je on videl v povojnem obdobju.
Čeprav je bil Giacometti med drugo svetovno vojno tako kot med prvo v nevtralni Švici, zunaj vojnega dogajanja, ni bil imun za vojno trpljenje, ki je odmevalo tudi v Švici. Čeprav je sprva v ciklusu tenki ljudje delal tudi skulpture, ki niso neposredno odražale vojnih strahot, so se po vrnitvi v Pariz leta 1946 stvari spremenile.
Bil je na kraju vojnega dogajanja in videl je posledice vojne. Zato je v svojem zrelem slogu delal skulpture, ki so bile enake svetu, kakršnega je naredila vojna, skulpture z ranami in brazgotinami, ki jih je vojna prizadejala ljudem in mestom.
Giacometti je svojo prvo sliko na platnu ustvaril v očetovem studiu leta 1913, ko je bila star 12 let, svoja prva kiparska dela je naredil leto pozneje, takoj po začetku prve svetovne vojne. Vse njegovo ustvarjanje je bilo na neki način zaznamovano z začetkom vojne, z vojno, s koncem vojne ter vnovičnim začetkom vojne. Niso pa vsi njegovi kipi veliki, delal je tudi čisto majcene.
Po koncu vojne, ko se je spet vrnil v Francijo, bi bilo mogoče njegov celotni opus iz vojnih let zbrati v šest vžigaličnih škatlic. Ko so ga kustosi povabili, naj izroči skulpturo za nacionalno razstavo v Zürichu, so naročili tovornjak, kamor naj bi jo naložili, Giacometti pa je menda dejal, da ni potrebe, ker jo ima s seboj in iz žepa jakne vzel veliko škatlo vžigalic.
Fundacija Maeght
Fundacija Maeght, ki je posodila dela za razstavo, se imenuje po ustanovitelju Aiméju Maeghtu (1906–1981) zbiratelju in mecenu. Maeght je bil Giacomettijev prijatelj. Prve Giacomettijeve kipe je pridobil leta 1947 in leta 1951 v svoji galeriji pripravil njegovo prvo samostojno povojno razstavo, danes pa v fundaciji hranijo kar 35 njegovih reprezentančnih kipov, 30 risb in skoraj sto litografij. Med drugim tudi dva primerka omenjenega Moškega, ki hodi in tudi primerek Moškega, ki kaže.
Razstava v Zagrebu bo odprta do 1. januarja.
