Tiskane izdaje
Vse, kar šteje na področju svetovne fotoreportaže, je v teh dneh v Perpignanu na festivalu Visa Pour l'Image. Predstavlja se okoli tri tisoč fotografov, večina velikih medijev in tristo fotografskih agencij, poleg prestiža pa so velik magnet tudi nagrade, saj jih v trinajstih kategorijah podelijo za kar sto dvajset tisoč evrov.
V ospredju zanimanja so seveda fotografske podobe iz kriznih in vojnih žarišč, ki jih je verjetno letos največ v vsej zgodovini festivala. Podobe nasilja prihajajo največkrat z Bližnjega vzhoda in Afriškega roga pa tudi iz Burme, Ukrajine, Tajske, Indije.
Nič manj zanimanja ni za zlorabe, ki se dogajajo stran od oči javnosti ali pa so glede na bolj odmevne dogodke potisnjeni na obrobje zanimanja, denimo nasilje nad ženskami v ameriški vojski pa zatiranje žensk v Bangladešu in Pakistanu, posilstva v Mehiki, brezpravnost v Nikaragvi, zverinstva milice Seleka v Srednjeafriški republiki ...
Dobitnik najvišje nagrade visa d'or še ni znan, nominirani pa so Daniel Berehulak iz New York Timesa za pokrivanje epidemije ebole, Sergey Ponomarev, ki je za isti časopis napravil fotografski portret Asadove Sirije, Sarah Caron iz agencije Polaris za predstavitev emigracij na Siciliji ter Jérôme Sessini iz agencije Magnum Photos za fotoreportažo o Ukrajini.
Nagrada za žensko fotoreporterko je pripadla Anastaziji Rudenko za njene pretresljive podobe o žalostni usodi duševno bolnih v ruskih umobolnicah, nagrado mednarodnega Rdečega križa pa je dobila Diana Zeyneb Alhindawi za detajlno fotografsko poročilo o sojenju pripadnikom vojske v Kongu, ki so pred tremi leti zagrešili številna posilstva.
Posebnih omejitev za sodelovanje organizatorji ne postavljajo, seveda pa je ob kakovosti najbolj pomembna tudi avtentičnost fotografij. Ustanovitelj festivala François Leroy je opozoril, da se pojavljajo čedalje večje težave pri odkrivanju manipulacij s pomočjo računalniških programov, in čeprav je montaž razmeroma malo tudi pri drugih posegih, kot so izrezi, kompozicije, ostritve in spreminjanje barvnih nians in osvetlitev, tolerirajo le minimalne spremembe.
»Preden sprejmemo fotografijo na festival, hočemo videti njeno originalno različico. Zavedamo se, da so bili popravki fotografij vedno sestavni del posla, prej so se vršili pač v temnicah, vendar radikalnih modifikacij ne moremo tolerirati,« je dejal Leroy. Še težje je odkriti morebiten režiran ali celo lažiran dogodek. Med bolj odmevnimi letos je bila nedvomno fotografska serija Giovannija Troila Evropa ponoči.
Ne le da očitno številne fotografije niso bile posnete na imenovanem kraju, kar nekaj mizanscen je Troilo menda uprizoril kars pomočjo svojih sorodnikov in prijateljev, zato so ga v Perpignanu ne samo zavrnili, temveč so mu tudi prepovedali sodelovanje na prihodnjih festivalih.
Trideset najbolj eminentnih fotoreporterjev se predstavlja s samostojnimi razstavami, je pa dovolj prostora tudi za tiste manj uveljavljene, tem je namenjena sekcija Perpignan off. Obiski vseh so brezplačni, tisti, ki so utrujeni od hoje po galerijah, pa si lahko projekcijo najbolj odmevnih ogledajo kar ob kavici na velikih platnih na osrednjem trgu Place de la République.
V Perpignanu so v preteklosti že sodelovali tudi slovenski fotoreporterji, med odmevnejšimi je bila, denimo, predstavitev fotografskega opusa o slovenskih Romih Arneta Hodaliča, letos pa slovenske barve v kategoriji Daily Press Award zastopa Luka Cjuha, ki se predstavlja s serijo fotografij Podeželje.
