Tiskane izdaje
Sporazum o vprašanjih nasledstva, podpisan deset let po razpadu Jugoslavije, ureja tudi delitev umetniških del iz diplomatskih in konzularnih predstavništev nekdanje države. Slovenija je do zdaj dobila 200 umetnin in del teh je od danes razstavljenih v Narodni galeriji v Ljubljani.
Na razstavi Vrnitev ambasadorjev umetnosti je na ogled 32 slik in 36 del na papirju 34 slovenskih umetnikov. Izbrana dela so visela na diplomatskih in konzularnih predstavništvih nekdanje SFRJ v Berlinu, Bernu, Budimpešti, na Dunaju, v Gradcu, Haagu, Londonu, Madridu, Milanu, Parizu, Pragi, Rimu, Solunu, Stockholmu, Trstu, Varšavi in Zürichu. Najpomembnejše pravilo delitve umetnin je nacionalna pripadnost umetnika oziroma kraj njegovega delovanja in pripadnost kulturnemu okolju.
Vse vrnjene umetnine sodijo v tako imenovano vladno umetnostno zbirko in so namenjene državni reprezentanci ministrstva za zunanje zadeve.
Po okusu diplomatov in soprog
Po mnenju avtorja razstave dr. Andreja Smrekarja izbor umetnin nazorno pokaže značaj »diplomatske zbirke« z evropskih predstavništev, ki razen redkih izjem obsega umetnine iz 20. stoletja. Bolj kot sicer v vladni umetnostni zbirki pa se tu kaže vpliv posameznikov v diplomatski službi in verjetno njihovih soprog, ki so s svojo spretnostjo in okusom znale dopolniti državno ponudbo z darili ali nakupi iz posebej izborjenih sredstev.
Svojo vlogo pa so opravili tudi kompetentni in diskretni svetovalci, od vsenavzočega Lojzeta Gostiše do povsod upoštevanega direktorja Moderne galerije in Mednarodnega grafičnega bienala Zorana Kržišnika. Med temi umetninami so izjemna dela starejšega izvora, po letu 1970 pa je dragocenejših del manj.
Razstavljene umetnine so večinoma takšne, kakršne je Slovenija prevzela iz diplomatskih in konzularnih predstavništev nekdanje SFRJ. Del za to priložnost niso restavrirali, s čimer želijo pokazati, da je enako pomembno umetnine zbrati zanje tudi skrbeti.
Neredko se zgodi, da je likovno delo najdražji del opreme prostora. Likovna oprema je za predstavništva zelo pomembna, saj jih obiskuje precej ljudi, med njimi tudi pomembne osebnosti.
Jugoslavija je imela po vsem svetu več kot 170 veleposlaništev, konzulatov in rezidenc. Ker je bila na čelu neuvrščenih, je v tujini to želela pokazati tudi z razkošnimi stavbami in njihovo opremo. V svojih predstavništvih je imela tudi več kot 2000 umetniških del avtorjev iz vseh republik in avtonomnih pokrajin.
Andrej Smrekar pravi, da med likovno opremo naših diplomatskih predstavništev ne najdemo izrazito ideoloških podob izgradnje nove domovine. Obdobje prve petletke pokrivajo motivi narodnoosvobodilnega boja, na primer litografirana serija Franceta Miheliča (1907–1998). Tudi poznejšo, poinformbirojevsko Partizansko kolono (ki ni del razstave) najdemo med tovrstnimi motivi. Sicer pa nam to zgodnje obdobje predstavljajo predvsem krajine.
V grafiki poleg Miheliča vseskozi prednjači Božidar Jakac (1899–1989) s številnimi jedkanicami. Zanimivih je več listov makedonskih nevest, ki jih je Miha Maleš (1903–1987) leta 1951 razstavil v Parizu pod naslovom Jugoslovanski ljudski motivi. Folklorna pisanost nekdanje države je ponudila prikladno in vsaj navzven ideološko nevtralno motiviko.
Med slikami preseneča močna zastopanost Gabrijela Stupice (1913–1990), ki so se mu sicer pri državnih odkupih izogibali. Izpostaviti pa kaže še Tihožitje Gojmira Antona Kosa (1896–1970), piranski motiv Nikolaja Omerse (1911–1981) ter abstraktne tendence Janeza Bernika (1933), Albina Roglja (1929) in Andreja Jemca (1934).
Ponos na grafični bienale
V naboru grafike je čutiti ponos, ki ga je našim diplomatskim predstavnikom navdihoval Ljubljanski grafični bienale kot prireditev, ki je v svetu ustvarila prepoznavnost Jugoslavije in še posebej Slovenije, pravi dr. Smrekar. Razstavljen je le vzorčni izbor najpomembnejših avtorjev od Marija Preglja (1913–1967), Janeza Bernika (1933), Andreja Jemca (1934), Marjana Pogačnika (1920–2005), Bogdana Borčića (1926–2014) in Jožeta Ciuhe (1924–2015) do Jožeta Spacala (1939).
So bile pri izbiri umetnin kakšne razlike med predstavništvi? Andrej Smrekar ugotavlja, da so bila nekaj posebnega predstavništva v Italiji. Tu je namreč očitno, da se je posrečilo najti sredstva za nakup del tudi mimo utečenih poti. Izstopajoča so dela slovenskih tržaških umetnikov, tako v veleposlaništvu v Rimu kot generalnem konzulatu v Trstu.
Slovenija je sistematično podpirala tržaške slovenske ustvarjalce vsa desetletja po drugi svetovni vojni, ni pa znano, ali so bili ti navzoči tudi, ko so bili veleposlaniki iz drugih republik. Med deli so platna Lojzeta Spacala (1907–2000), Avgusta Černigoja (1898–1985) in Bogdana Groma (1918–2013). Izpostaviti kaže tudi konstruktivistični linorez Mesto v zrcalu Lojzeta Spacala.
Veleposlaništvo v Madridu je od slovenskih umetnin razpolagalo predvsem s poznejšimi deli predstavnikov ljubljanske grafične šole. To je brez dvoma posledica poznega odprtja predstavništva v Španiji in izboljševanja odnosov med državama šele v postfrankističnem obdobju. Grafika je bila dostopna zaradi nižjih cen, lažje jo je bilo dobiti kot darilo in vzdrževala je privlačnost zaradi svoje prepričljive državnoidentifikacijske moči.
Po prestižnih likovnih delih je najbolj izstopalo veleposlaništvo v Parizu, kjer so zaradi slovesa mesta kot prestolnice umetnosti očitno veljala višja estetska merila. Tam nismo tvegali z avantgardnimi nastopi, pravi Smrekar, temveč smo izpostavljali métier, kot ga zmoreta dokazati meščanski realizem Maksima Sedeja st. (1909–1974) ter avtohtona nadrealistična ikonografija in sijajna modernistična izvedba Miheličevih Muzikantov. K tem so dodali tudi tudi poetično krajino Breze v pomladi Matija Jame (1872–1947) in Interier Mateja Sternena (1870–1949). Izbor teh del nakazuje željo, da francoskemu impresionizmu, nadrealizmu in pariški šoli najdemo in predstavimo ustrezne sogovornike.
Zastopanost slovenskih umetnikov v takšnih primerih je bila seveda proporcionalna nacionalni sestavi nekdanje države. Slovenski umetniki so bili nekoliko v senci hrvaških in srbskih umetnikov zaradi trdnejše institucionalne tradicije umetnosti, precej širšega nabora umetnikov in privilegiranih mest odločanja.
