Tiskane izdaje
Ogromna Turbinska dvorana Tate Modern v Londonu, že vrsto sezon prizorišče serije velikoformatnih instalacij britanskih in mednarodnih umetnikov, ima od danes novega začasnega »najemnika«.
To je Parižan Philippe Parreno, ki ga uvrščajo med osrednja imena generacije, ki je prodrla v devetdesetih letih minulega stoletja – vanjo sodijo še Dominique Gonzalez-Foerster, Liam Gillick, Douglas Gordon ali Pierre Huyghe –, uveljavil pa se je s projekti, v katerih je posegel po najrazličnejših medijih od kiparstva ali risbe do filma in različnih zapisov.
Kot eno njegovih značilnosti izpostavljajo odnos do razstav. Te namreč avtor, znan tudi po filmu izpred desetletja Zidane: A21st Century Portrait o upokojenem francoskem velezvezdniku okroglega usnja in zdajšnjem menedžerju pri madridskem Realu Zinedinu Zidanu, ki ga je soustvaril z omenjenim Gordonom, ne jemlje za skupek posameznih del, temveč za »objekt«. Za medij.
Vtis »veleakvarija«
Svoje razstave snuje kot prostore, v katerih se odvijajo različni dogodki, gledalca pa na pot skozi svoje scenarije vodi z orkestracijo zvokov in podob. Tako tudi njegov projekt Anywhen, ki bo v Turbinski dvorani na ogled do 2. aprila prihodnje leto, na prvi pogled deluje skorajda kot prazen prostor.
S stropa visi več ogromnih rib, kar ustvarja nekakšen vtis veleakvarija, v osnovi pa projekt temelji na interakciji različnih elementov. Parreno se namreč v instalaciji poigrava z dojemanjem časa in prostora. »Zvočni objekti se odzivajo na spremembe svetlobe, podobe pa na spremembe zvoka, vse je povezano,« je ob današnjem odprtju izjavil sedmi sili. »Čeprav se nekaj dogaja, ne vemo natanko, kaj.«
Vesolje medsebojno odvisnih dogodkov
»Pripravite se na to, da bo vaša čutila aktivirala in stimulirala spektakularna koreografija zvokov, osvetlitve, letečih predmetov in filma, ki so medsebojno povezani in igrajo svoje vloge pri veliko večji stvari. Turbinska dvorana je postala vesolje medsebojno odvisnih dogodkov ter vzporednih realnosti,« so na spletni strani zapisali v muzeju.
Organizacijsko zahtevna serija megalomanskih instalacij, ki tradicionalno velja za najprestižnejšo v muzeju Tate Modern, je sprva nosila ime po sponzorju Uniliverju, nato pa je iz domene britansko-nizozemskih pločevink in drugih prehrambenih ter higienskih proizvodov, ki jih proizvaja ta multinacionalka, prešla v domeno veliko večje južnokorejske pločevine. V domeno Hyundaia, ki so ga v Tate Modern predstavili kot sponzorja serije vse do leta 2025.
To je sicer v sezoni 2000 začel projekt Louise Bourgeois, sledili so še mnogi zvezdniški avtorji, med njimi Anish Kapoor, Olafur Eliasson, Bruce Nauman, Rachel Whiteread in Ai Weiwei.
