Vaja za pregledno razstavo – nekoč

Mestna galerija Piran: Devetnajst likovnih kritikov je izbralo dela sedeminštiridesetih slovenskih vrhunskih mojstrov plastike.

čet, 18.02.2016, 18:00

Slovensko društvo likovnih­ ­kritikov skupaj z Galerijo­ Velenje­ ponuja pogumen ­prerez sodobnega kiparskega­ ustvarjanja z razstavo Pogledi­ na slovensko kiparstvo 1975–2015. Devetnajst likovnih­ kritikov­ je izbralo dela sedeminštiridesetih ­slovenskih vrhunskih mojstrov plastike. Po koncu razstave v Velenju so dela zdaj poldrugi mesec na ogled še v Mestni galeriji Piran.

Že samo organizacijsko sodelovanje z različnimi, posebnimi, nemalokrat samosvojimi in svojeglavimi, občutljivimi in zahtevnimi avtorji zahteva garaški pristop. Po besedah predsednika Slovenskega društva likovnih kritikov dr. Borisa Gorupiča so hoteli zaokrožiti dva jubileja – desetletnico izvedb vsakoletnih obsežnih skupinskih razstav, pri katerih je sodelovalo po več deset likovnikov, ki nekaj pomenijo v slovenskem likovnem prostoru. Hkrati so tako zaznamovali 40. obletnico Galerije Velenje. Skrbništvo razstave so zato zaupali kustosinji Mileni Koren Božiček iz te galerije.

»Že takšno število likovnih kritikov [vsak je lahko izbral največ po tri kiparje] je omogočilo reprezentančen prerez sodobne kiparske ustvarjalnosti na Slovenskem. Kot kustosinja sem si želela, da bi dosegli nekakšno soglasje, povezavo med ustvarjenimi deli, in da bi razstava pustila pomembnejšo sled v našem likovnem prostoru,« je povedala muzejska svetnica Milena Koren Božiček.

Najstarejši Kolbič, najmlajši Boje

»Malokatera razstava ponuja tako obsežen izbor, v katerem sodeluje toliko kritikov in poznavalcev. ­Seveda nismo imeli ambicije, da bi postavili neki absoluten pregled sodobnega kiparskega ustvarjanja pri nas. Vedno bi se lahko kdo vprašal, zakaj nismo predstavili še tega ali onega umetnika in ali nastopa dovolj reprezentativno delo posameznika ... Toda prerez je pomenil najprej izbor devetnajstih različnih kritikov. So kritiki, ki izhajajo iz javnih institucij, drugi so svobodnjaki, starejši od sedemdesetih, pa tudi taki pri tridesetih ...

Posledica je, da so na razstavi dela mladih ustvarjalcev, ki so stari šele trideset let, torej taki, ki so se šele rodili, ko so bili drugi že na višku svojega snovanja. Najstarejši je Gabrijel Kolbič, ki se je rodil leta 1913, najmlajši pa Boris Boje, ki se je rodil kar 73 let kasneje. Prihajajo iz vseh slovenskih regij, dela so iz petih javnih zavodov, galerij, ­muzejev, iz zasebnih zbirk in ­umetniških ateljejev.«

Kustosinji je morda pri posameznem avtorju žal, da iz takih ali drugačnih razlogov ni prisotno katero značilnejše delo zanj. Na izbor je vplivalo več dejavnikov. Ne nazadnje tudi dosegljivost določenega dela, velikost, stroški prevoza in druge okoliščine. »Upoštevati je treba, da smo se dogovarjali s toliko avtorji oziroma njihovimi zastopniki ali galeristi in toliko kritiki,« je povedala Milena Koren Božiček.

Majda Božeglav Japelj, ki je z velenjsko kolegico postavljala razstavo v Piranu, je dodala: »Seveda ni primerjave z razstavami, na katerih nastopa en sam avtor. Tukaj gre za različne sloge, kiparske govorice. Postaviti vse to v en prostor je nadvse naporno. Paziti moraš, da določeno delo ne posega v avro sosednjega dela ... V sami ideji takega pristopa se skriva zanka, ker je bilo jasno, da smo omejeni s prostorom in da vseh avtorjev, ki bi si po določenih merilih zaslužili biti prisotni, ne bo mogoče vključiti v izbor.

Je pa to dragocena razstava, ker so dobili priložnost nekateri umetniki, ki so bili morda prezrti in so postali pomembnejši po kritiški analizi posameznega dela. V kasnejših analizah bodo študije lahko jasneje potrdile ali ovrgle ­veljavo posameznih del.«

Razstava ni pregledna, je pa reprezentativna za slovensko sodobno­ kiparstvo. Je nekakšna vaja za predvidoma kasnejši izbor najboljših od najboljših oziroma za neko pričakovano pregledno razstavo sodobnega slovenskega kiparstva. V piranski, prostorsko dinamično zasnovani galeriji ­Borisa Podrecce dobijo kiparske stvaritve novo priložnost, da v novem okolju spregovorijo na drugačen, nekatera na veliko izzivalnejši način kot sicer.

Jubilejno razstavo so po besedah Milene Koren Božiček posvetili kiparstvu, ker je slednje vselej nekoliko podrejeno slikarstvu. Zadnja desetletja, predvsem sredi sedemdesetih in osemdesetih, zaznamujejo naše kiparstvo velike premene, modernizem prehaja v postmodernizem, pojavljajo se liberalizem in vsi drugi novi trendi s svojo družbenokritično ostjo in angažiranostjo. Posamezni avtorji so si dali duška v svojem odnosu do dogajanja v okolju. Likovni kritiki so imeli v glavnem proste roke pri izbiri, je pa moral uredniški odbor poseči, če sta denimo dva kritika predlagala iste avtorje.

Velika pričakovanja

»Pričakovanja sodelujočih, kot tudi širše javnosti, so ob tej razstavi velika,« pravi predsednik Slovenskega društva likovnih kritikov Boris Gorupič. »V našem likovnem prostoru ta razstava letos edina predstavlja tako obsežno obdobje s toliko reprezentativnimi umetniki. Vsak od kritikov je izbiral avtorje izključno po svojem izboru.

Omejitev je bila predvsem velikost velenjske galerije. Od kritikov smo zahtevali tudi argumentacijo izbora v obliki študije ali eseja, ki smo ga objavili v katalogu. Hoteli smo obdržati pluralizem izbora, ki kot takšen ne more biti zadovoljujoč za vse. Vendar smo upoštevali predvsem kakovost razstavljajočih,« je poudaril Boris Gorupič.

Prvo razstavo so odprli 14. decembra v Velenju, od minulega tedna pa do 27. marca bo na ogled v Piranu. Milena Koren Božiček je povedala, da se dogovarjajo o možnosti za postavitev razstave še v gradu Vipolže v Brdih. Prepričana je, da bi lahko zanimala tudi kakega tujega galerista. Za zdaj nič ne kaže, da bi jo lahko predstavili tudi v Ljubljani.

Prijavi sovražni govor