Tiskane izdaje
V Mestni galeriji Ljubljana so se vrnili k avtorski fotografiji. Udarni poletni termin so rezervirali za projekt Gremo naprej! Slovenska fotografija 1990–2015, svojevrstno nadaljevanje razstavnega trojčka 150 let fotografije na Slovenskem, s katero so s sodelovanjem z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje in še kom timsko obdelali razvoj tukajšnje fotografije od krstnih časov prvih degerotipij in Janeza Puharja.
Nadaljevanje je svojevrstno, ker tokratna inventura prve samostojne slovenske fotografske četrtine stoletja, čeprav fotografija v vsakdanjem življenju zaseda večjo vlogo kot kdajkoli in je fotograf sleherni davkoplačevalec z mobitelom, nagovarja bolj varčevalno. Tokrat gre le za projekt Mestne galerije Ljubljana, namesto tima poznavalcev pa le za izbor Braneta Koviča, sicer umetnostnega zgodovinarja in kritika, znanega po seriji objav in razstav s področja avtorske fotografije, ki je bil tesno vpet tudi v omenjeno trojico.
Razstavnega kataloga z natančnejšo opredelitvijo njegovega pristopa do selekcije še ni, v kratkem spremnem zapisu k razstavi pa Kovič izbor opredeljuje na splošno, kot poskus kritiškega prikaza mainstreama, v okviru katerega poteka zgodovinjenje slovenske fotografije in individualnih prispevkov njenih ustvarjalcev.
Pravi, da je šele takrat, ko je vzpostavljena paradigma kontinuitete osrednje linije, mogoče ustrezno ovrednotiti množico vzporednih, prav tako relevantnih pojavov in praks, nekaj stavkov zatem pa zapiše, da je vsaka selekcija subjektivna, kar še ne pomeni, da je tudi arbitrarna.
Ogled razstave zapusti natanko takšen vtis. Izbor temelji na delih avtorjev z dejanskim ozadjem na polju fotografije, njene zgodovine in iskanja novih pristopov do medija, kar pomeni, da se ogne fotografiji v delu umetnikov z ozadjem na drugih področjih vizualne umetnosti.
Fotografski premiki in formiranja
Kaj se je v Sloveniji na področju fotografije premaknilo po letu 1990? Potem ko so se tukajšnji fotografi desetletja formirali predvsem v okviru srednješolskega fotografskega programa, v fotoklubih ali kje drugje – eden izrazitejših premikov v 90. letih je bil nastop skupine diplomantov praškega FAMU –, so študij fotografije pred kratkim vpeljali tudi v različne domače višje in visoke strokovne šole.
Tanja Verlak: Polnoč v Mumbaju II, 2012-15. Foto: Arhiv Mestne galerije Ljubljana
Na razstavnem področju izstopata izoblikovanje fotografskega programa Male galerije Cankarjevega doma in vzpostavitev centra Photon, s katerim se je tukajšnje okolje pridružilo mreži evropskih Mesecev fotografije, vzniknilo je več fotografskih festivalov in natečajev, med katerimi nam je najodmevnejšega, Emzinovo Fotografijo leta, že uspelo izgubiti.Fotografija je, tako kot nekateri drugi »obrobnejši« mediji, nazadnje vstopila tudi v stalno zbirko Moderne galerije (v novi postavitvi zbirke Narodne galerije takšnega premika ni bilo), po drugi strani pa, če si predvsem – in ne tudi – fotograf, še vedno ne moreš prejeti velike Prešernove nagrade. In gotovo nisi član razreda za umetnost SAZU.
Fotografija se tudi na samoniklem slovenskem trgu še vedno ne obnese in jo je, če ne gre za redkost zdavnaj umrlega fotografa, bolj stežka prodati, čeprav je, denimo, vplivni spletni Artnet zasebno ljubljansko Galerijo Fotografija februarja uvrstil med devet najzanimivejših na svetu.
Edina svetla izjema v tokratnem izboru razstave, ob kateri je listič s pripisom, ki pravi, da je fotografija v neki zbirki – namreč v lasti KD Nova Gorica –, je sijajna krajina Trdnjava Forte Manin n. 1 Primoža Bizjaka. Pri drugih tovrstnih podatkov ni, kar pomeni, da ostajajo v lasti avtorjev, in ne v eni izmed javnih zbirk.
Na področju zadnjih še vedno nimamo matičnega muzeja za fotografijo. Fotografsko gradivo od Puharja naprej je razdeljeno med Narodni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodno in Moderno galerijo ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje, na Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju, Umetnostno galerijo Maribor in seveda še na koga.
Klasični in sodobni pristopi ter vtis zelo dobre kondicije
V izboru razstave so zastopani sodobni pristopi h klasičnim fotografskim temam portreta, akta, krajine ali tihožitja, avtorsko dokumentiranje okolja in njegovih sprememb, blizu objektivistični novi topografiji, po drugi strani subjektivna dokumentarna fotografija in beleženje vsakdanjega življenja, vračanje v zgodovino fotografije, denimo k novi stvarnosti, ožji izsek pripada konceptualno zastavljenim razmislekom, avtorefleksiji medija, prisotne pa so tudi fotografske podobe z izrazitim repertoarjem likovnih učinkov.
Jane Štravs: NYC #15, 2006. Foto: Arhiv Mestne galerije Ljubljana
Razstava ponuja številne res sijajne fotografije, ki ustvarjajo vtis zelo dobre kondicije tukajšnjih fotografov. Lep del izbora zaseda tudi reportersko delo, čeprav (kar je glede na spodnjo letnico izbora 1990 in letošnji neizbežni lajtmotiv sezone, 25-letnico samostojnosti Slovenije, zanimivo) v izboru ni nobene podobe tukajšnjih reporterjev iz najprelomnejšega časa osamosvojitve in desetdnevne vojne.Niti trojice letos mednarodno nagrajenih fotoreporterjev (Matica Zormana in Matjaža Krivica z amsterdamskega natečaja World Press Photo ter Srdjana Živulovića z ameriških Pulitzerjevih nagrad) ni v izboru niti s kakšno starejšo fotografijo, čeprav so tudi nagrajene posneli lani, kar je čas, do katerega razstava še seže.
Številčno izstopajo dela iz sedanjega tisočletja, generacijsko pa seže izbor do avtorjev, rojenih v zgodnjih osemdesetih letih in tako že pripadajo srednji generaciji. Mlajših ni.
Nova imena in povratniki iz najštevilnejše generacije
Kovič se je izkazal za rezerviranega do novih imen, kakšen ducat fotografov pa je »povratnikov« in so bili uvrščeni že v izbor zadnje razstave iz serije 150 let fotografije na Slovenskem, ki je sledila fotografiji do leta 1990. Med tokratnimi sodelujočimi so pred letom 1950 rojeni Dragan Arrigler, Lado Jakša, Miško Kranjec, Branko Lenart, Milan Pajk, Janez Pukšič, Tone Stojko in Jendo Štoviček, iz naslednjega destletja Bojan Brecelj, Božidar Dolenc, Tomaž Lunder in Franci Virant, v 60. letih so se rodili Rajko Bizjak, Saša Fuis, Tomaž Gregorič, Žiga Koritnik, Herman Pivk, Bojan Radovič, Klavdij Sluban, Jože Suhadolnik, Jane Štravs in Antonio Živkovič – ta generacija fotografov, ki so se pred kratkim srečali z abrahamom oziroma jih to srečanje še čaka, je najštevilnejša –, v 70. Primož Bizjak, Jure Breceljnik, Irena Herak, Peter Koštrun, Aleksandra Vajd in Tanja Verlak, v 80. pa Uroš Abram in Manca Juvan. Nekateri so žal že pokojni.
Sijajna razstava,
Kot na vsaki tovrstni inventuri seveda gre tudi tokrat koga pogrešati (recimo Gorana Bertoka, Bojana Štoklja, Boruta Krajnca, Toma Brejca, Damjana Kocjančiča, Ruberta Kusterleta ...), a bo na konkretno zastavitev kriterijev izbora odgovoril katalog, v katerem je ob Kovičevem napovedan le še zapis hišnega kustosa dr. Sarivala Sosiča o razvoju fotografskega izobraževanja v Sloveniji.
Razstava ne razočara, tistim, ki si jo nameravajo ogledati le enkrat, pa opozorilo: počakajte! V času ogleda (10. 7.) in pisanja članka je bila okrnjena; na začetku poti po njej nas je presenetila praznina na zidovih, ob koncu smo ugotovili, da vseh del, ki jih obljublja drobna zloženka, nismo videli.
Odsotnosti del kakšne šestine avtorjev niso znali pojasniti, direktorica ustanove Alenka Gregorič pa je dejala, da se je zlasti pri slovenskih fotografih, ki ustvarjajo v mednarodnem prostoru, zataknilo s pošto in da je prisotnost njihovih del stvar nekaj dni.
Tako je za zdaj razstavo mogoče označiti na zelo nenavaden način: kot sijajno razstavo, katere obisk odsvetujemo. Kar priporočamo, je nakup treh zajetnih referenčnih katalogov prejšnjih razstav iz serije 150 let fotografije na Slovenskem. V galeriji so že lep čas na razprodaji in veljajo le pet evrov.
