Tiskane izdaje
Med patinasto porjavele geometrične kraške stavbe in samotna bitja z njegovih grafik so se že spočetka naselili mir, tišina, nespremenljivost in trpka vdanost. Šele pozneje se je lahko umetnik prepustil tudi slikarstvu, zajel v svoja duhovna prostranstva več svetlobe ter se posvetil izjemno poetičnim kiparskim objektom, arhaičnim arhitekturam z ranljivo razpotegnjenimi pticami med steklenimi črepinjami, strmečimi voli in spokojnimi ženami.
Makučev ustvarjalni svet se je najbolj udomačil v motiviki z vaškega obrobja, daleč od praznega blišča, in se zasidral v središču vsega, kar je videti trajno in zanesljivo. Kot znamenja daljav, ki se stikajo v njegovih likovnih žariščih, so se na električne žice umetnikovih slik naselile ptice selivke, v tišini zračne spokojnosti lebdeče kot notni zapisi. Slikarjeva lepota, zlasti sprva ponekod v rudimentarni stilizaciji malone groteskna, je največkrat poetično trpka.
Osat kot roža mogota
V tako mitično obarvanem duhu se je s podobami spopadajočih se ovnov ali z motivom ugrabljene Evrope lahko celo odzval na družbene antagonizme. A iz te vsebinske kontemplacije, oblikovne zgoščenosti in tehnične discipline so se v umetniku porajale vse večja notranja svoboda, z njo povezana poezija in neizrekljiva, vse bolj prosojna nežnost. Njegov pogled je vedno bolj sledil pesniškemu poletu ptic in se danes vse intenzivneje zazira v kozmična prostranstva.
Umetnik, ki se vse ustvarjalno življenje seli po širjavah ene in iste duhovne pokrajine, je ob navidezni monotonosti in askezi izjemno bogat v svojem liričnem čustvovanju in otroško dojemljiv za vsakršna znamenja in razodetja. Njegove podobe so preprežene s skrivnimi znaki, zlasti prerojenimi spomini na glagolske grafite z istrskih fresk, vanje pa se ob snovnih okruških vse raje vrisujejo duhovna sporočila, nazadnje doslej kot največkrat zrcalno vpisani verzi.
Makučevo delo je sinonim za do kraja avtentično ustvarjalno emanacijo prvinsko humanizirane narave in bo ostalo dragocena življenjska poslanica še prihodnjim generacijam, posebej ljuba Primorcem. Umetnik je leta 2010 rodnemu Solkanu poklonil imenitno zbirko svojih 553 umetnin, predstavljeno v reprezentativni publikaciji Goriškega muzeja, sodobniki pa so ga počastili z najvišjimi domačimi in tudi tujimi priznanji, med njimi z Jakopičevo in Prešernovo nagrado, ki se jima letos pridružuje še Župančičeva.
Ne glede na vse doseženo je slikarjev častitljivi jubilej le delovna postaja na dosedanji umetniški poti. Devetdesetletnica je samo zareza v njegovem osebnem času, ki je že dolgo docela podrejen ustvarjalnemu brezčasju. Mojstrova ustvarjalnost se v njem preraja v soočenju z večnostnim utripom zemlje, kamna, neba ter v mreže solinskih pregrad zajetega morja.
