Tiskane izdaje
Kot so zapisali v galeriji, je v kontekstu razstave pomemben umetnikov zapis iz leta 1962, ko je razmišljal: »Vse življenje sem hodil svoja pota. Sistematično delal po Primorskem in moja največja želja je, da bi dokončal, kar sem začel. Namenil sem se v Izolo. In tam, v Gregorčičevi ulici, stoji majhna, 461 let stara hišica, ki bi jo preuredil v galerijo, v kateri bi bila moja najboljša dela. Ne zase, po smrti bi jo prepustil občini oziroma javnosti.«
Tone Kralj spada med najpomembnejše slovenske likovnike 20. stoletja. Njegovo delo se je pod začetnim vplivom secesije, simbolizma oziroma ekspresionizma izpeljalo v specifičen likovni nagovor, ki je na poseben način opredeljeval slovenski nacionalni karakter, je ob razstavi zapisal likovni kritik Dejan Mehmedović.
Na Primorskem je Kralj opremil več deset cerkva, kjer je ljudem približal svojo umetnost slovenskega sloga s številnimi nabožnimi oltarnimi podobami in stenskimi poslikavami. Poslikav primorskih cerkva se je po besedah umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja loteval vse bolj iz nacionalnega nagiba, saj je bila na Primorskem pod Italijo slovenska beseda prepovedana in jo je zato hotel nadomestiti s slovensko sliko.
V svojem ateljeju v Izoli je bil navzoč od začetka 60. let pa do smrti leta 1975. Ker pa mu takratna izolska oblast ni znala prisluhniti, je sprejel ponudbo iz Kostanjevice na Krki, kjer je postavil na ogled pregledno zbirko svojih del.
