Tiskane izdaje
V bližnji Vili Manin bodo za uvod v novo razstavno sezono postregli z osrednjim imenom fotografske umetnosti 20. stoletja, iz poglavja o dadaizmu in nadrealizmu.
Z Manom Rayem (1890-1976), avtorjem serije najprepoznavnejših fotografij, ki odražajo umetniško atmosfero predvojnega Pariza, na čelu z vsem znanimi Ingresovo violino iz leta 1924, ženskim aktom, s katerim je telo mladenke povezal s formo violine in oddaljeno umetnostjo neoklasicista Jean-Auguste-Dominiquea Ingresa, s Kiki z afriško masko iz leta 1926 ali Solzami iz leta 1932.
Ni enostavno najti fotografa, ki bi ustvaril večji poklon ženski lepoti in bi to lepoto razprl neskončnemu svetu imaginacije. Pri čemer je imel pred objektivom dejansko velikokrat opravka z najbolj karizmatičnimi muzami umetnosti francoske prestolnice (seveda v svoje veselje kdaj tudi ljubicami): v predvojnem Parizu s Kiki de Montparnasse, z Lee Miller, Meret Oppenheim in s še katero, kasneje v življenju pa s svojo drugo ženo Juliet Browner.
Sredi dogajanja
Man Ray je ključno ime tudi na polju eksperimentiranja v fotografski temnici, denimo učinkov solarizacije ali po njem imenovanega rayograma, primernega za asociativne dadaistične ali nadrealistične kolaže, prijateljeval pa je z mnogimi najpomembnejšimi umetniki svojega časa: z Marcelom Duchampom, Francisom Picabio, Pablom Picassom, Henrijem Matissom, Giorgiom De Chiricom ali Constantinom Brancusijem. Portretiral je tudi mnoge druge, denimo literate Marcela Prousta, Ernesta Hemingwaya, Jamesa Joycea ali Gertrude Stein.
Ustvarjal je tudi kot pomemben filmski eksperimentator, slikar in kipar. Med njegovimi ready madei slovi predvsem Darilo iz leta 1921: preprost likalnik, ki pa ga je dodatno »opremil« s serijo žebljev in s tem spremenil v enega današnjih simbolov dadaizma.
Usodni Duchamp
Kot Emmanuel Radnitsky se je sicer leta 1890 rodil daleč od francoske prestolnice, ruskim emigrantom židovske vere v Filadelfiji. Oče je bil krojač, mati je za družino šivala obleke iz ostankov blaga, ki jih je mož prinesel iz šivalnice.
Leta 1910 se je uveljavil kot komercialni umetnik v New Yorku, leta 1912 pa je svoja dela začel podpisovati z Man Ray (vsa družina je zaradi naraščajočega antisemitizma priimek spremenila v Ray, Emmanuel pa je svoj vzdevek Manny še skrajšal v Man).
Leta 1915 je srečal omenjenega Duchampa in to srečanje je bilo zanj usodno. Duchamp ga je pritegnil v Pariz, da bi spoznal pariške dadaiste, in tu je Man Ray našel ljudi, ki so govorili njegov »jezik«. To je jezik provokacije, jezik izzivanja tradicionalnega koncepta lepote. Zanimalo ga je, kako bi suhoparno realnost spremenil v umetniško delo in šokiral občinstvo.
Druga svetovna vojna ga je prisilila v vrnitev v ZDA. Med letoma 1940 in 1951 je živel v Los Angelesu ter ustvarjal v Hollywoodu, a se je zatem vrnil v Pariz in v francoski prestolnici živel vse do smrti. Pokopan je na pokopališču na Montparnassu.
Kar 250 fotografij, likovnih izdelkov in filmov
V Vili Manin napovedujejo razkošen izbor okoli 250 njegovih del, se pravi, pregled celotne kariere, ki ga pripravljajo v sodelovanju z milansko Fundacijo Marconi. Izbor se ne bo omejeval le na fotografijo, ampak na njem napovedujejo tudi ožje likovna dela, slike, risbe, objekte in projekcijo eksperimentalnih filmov. Med slednjimi bodo v 20. letih posneti Retour à la raison, Emak Bakia, Les Mystères du Chateau du dé in Etoile de mer.
Toliko del Mana Raya zlepa ne pride tako blizu Slovenije. Kustosa projekta, ki bo dostopen do 11. januarja 2015, sta Guido Comis in Antonio Giusa.
