Tiskane izdaje
Metropolitanski muzej v New Yorku je postal tarča civilne iniciative, ki je vzela na piko sliko Thérèse sanja (Thérèse Dreaming) slikarja Balthusa (znan tudi kot Balthasar Klossowski de Rola). Zmotil jih je portret najstnice, ki naj bi spodbujal pedofilijo. To je le eden od primerov naraščajoče občutljivosti za dozdevno nekorektne elemente del starih mojstrov in sodobnih umetnikov.
Metropolitanski muzej ne bo odstranil dozdevno sporne slike, a naraščajoča občutljivost za umetnine danes ni redek pojav. Živimo v časih, ko dela Marka Twaina ponatiskujejo s popravljenim izrazom »nigger« v politično korektno »African American«, ko Facebook cenzurira dela starih mojstrov, češ da so opolzka – denimo Izvor sveta Gustava Courbeta. Letos je na primer odmevala afera s pulitzerjem nagrajeno fotografijo Nicka Uta, na kateri vidimo razgaljene mladoletne žrtve napalma vietnamske vojne iz leta 1972. Facebook je utemeljil svojo odločitev s tem, da golota na tej fotografiji ne ustreza moralnim standardom te družbe, prav tako so v njej prepoznali pedofilski motiv. Fotografijo je sicer Facebook po množični protestni akciji uporabnikov njegovega družbenega omrežja vendarle dopustil.
Ameriški mediji zelo pazijo na moralno kondicijo svojih bralcev ali gledalcev, tako da so na primer skrbno prekrili prsi na Modiglianijevi sliki Ležeči akt (Nu couché), ko je ta podrla enega prodajnih rekordov na dražbi. Na tnalu je bil Banksy, ki je vznemiril zaščitnike živali z instalacijo, v kateri je nastopal slon. Ruski dirigent Valerij Gergijev, sicer dobro znan umetnik tudi v slovenskem prostoru, ameriškega glasbenega kritika ni razburil z umetniškim delovanjem, ampak zato, ker naj bi s podporo ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu podpiral tudi njegovo homofobno politiko.
Čuječnost, ki spremlja recepcijo tako starih umetniških mojstrov kot novodobnih umetnikov, lahko povežemo z vse večjim pritiskom politične korektnosti, ki naj bi iz javnega prostora izgnala vse potencialno škodljive, žaljive, vznemirljive elemente.
Ni dovolj, da je slikarski motiv posvečen eni od degradiranih manjšin, prav tako ne, da so avtorjevi motivi skladni s politično korektnim imperativom. Letos je javnost v ZDA razburila slika Odprta krsta Dane Schutz v Muzeju Whitney. Na njej je namreč belska umetnica upodobila izmaličeno truplo Emmetta Tilla, štirinajstletnega črnskega dečka, ki so ga leta 1955 brutalno umorili v Misisipiju. Slika, četudi kritična do rasizma, je spodbudila protestniško gibanje, ki je celo pozvalo k uničenju tega dela, saj naj bi šlo pri njem za t. i. kulturno apropriacijo. Ta vse bolj popularna besedna zveza zadeva primere, ko pripadniki večinske kulture pri svojem delu uporabijo elemente ali sestavine iz tlačene manjšinske kulture. Walker Art Center v Minneapolisu je iz podobnih razlogov odstranil skulpturo Scaffold Sama Duranta, s katero je umetnik kritiziral obešenje 38 Indijancev v 19. stoletju.
Vsi našteti primeri niso istovrstni, skupno pa jim je to, da njihovi kritiki umetniških del ne presojajo z vidika estetske vrednosti umetnine, ampak jih merijo po zunanjih merilih, denimo po moralni spornosti umetniškega motiva (kot pri Balthusu) ali umetnikovi osebnosti, njegovi barvi kože, politični preteklosti, morebitni seksualni deviantnosti. Prav takšno enačenje umetnika in njegovega dela zaznamuje tudi aktualne hollywoodske spolne škandale. Kevin Spacey in Louis CK zaradi obtožb o spolnem nadlegovanju ne le da ne bosta več delala v zabavni industriji, pač pa bo tudi dostop do njunega preteklega opusa težje dosegljiv.
Proti ideologiji korektnosti
Vrsta ljudi in skupin tudi budno spremlja, na katerem umetniškem delu lahko prepoznamo novo družbeno krivico ali katerega umetnika je treba v imenu njegove sporne osebnosti cenzurirati. Tako obstaja tudi vrsta teoretikov in kritikov, ki opozarjajo na nevarnost tovrstne drže. Kritik Guardiana Adrian Searle je denimo kritičen do britanskega sodišča, ki je dalo pred dvema letoma uničiti dela britanskega umetnika in obsojenega pedofila Grahama Ovendena. Četudi sam ne čisla umetnosti dotičnega slikarja, je opozoril, da umetnostni muzeji po svetu ne bi imeli veliko razstavljati, če bi predstavljali le dela moralno neoporečnih avtorjev. Na temo vse bolj prevladujočega moraliziranja v umetnosti obstaja tudi nekaj knjig. Sohrab Ahmari v delu The New Philistines analizira sodobno umetnost z vidika tega, kako se ta pri produkciji in razstavnih programih podreja identitetni politiki. To pomeni, da so veliko bolj kot individualnost, lepota, misterioznost umetnin za sodobni umetniški svet pomembni feministični aktivizem, zavzemanje za skupnost LGBT, pozornost do rasnih in religijskih manjšin ipd. Identitetna politika – s katero družba stremi k opolnomočenju svojih raznoraznih manjšin – postaja nova ideologija, ki se ji poskušajo priličiti tako umetniki kot kustosi, opozarja Ahmari.
Roger Kimball v knjigi The Rape of the Masters v podobnem duhu ugotavlja, da se je sodobna umetnostna zgodovina pri interpretaciji umetniških del podredila politično korektnemu imperativu in tudi v delih klasikov prepoznava le še boj za ženske pravice, homoseksualce, rasne in religijske manjšine itd.
O peticiji proti Balthusovi sliki:
Metropolitanski muzej
Lev Kreft, filozof,
Žiga Kariž, umetnik, predavatelj na ALUO
Pred slabimi desetimi leti je bila v londonskem Tatu fascinantna razstava Pop Life: Art in a Material World. V sobi, posvečeni Richardu Princeu, ni bilo njegovega znamenitega dela Spiritual America, fotografije Garryja Grossa desetletne Brooke Shields, ki ima na sebi le ličila. Delo je zasegel Scotland Yard na pritiske javnosti, češ da je magnet za pedofile. Prince je zaseženo delo nadomestil z istoimensko veliko fotografijo polnoletne Brooke, ki zapeljivo in kljubovalno zre v fotografski objektiv. Nekaj let pred tem je Spiritual America brez zapletov prestala skupinsko razstavo v newyorškem Guggenheimu. Prav tako leta 1983 ameriški sodnik tedaj šestnajstletni Brooke Shields ni odobril sodne prepovedi obtoka originalnih Grossovih fotografij, na katerih je bila gola, češ da niso pedofilske narave. Tega leta je mladi Prince tudi brez težav razstavil svoje novonastalo delo z motivom mladoletne igralke. Prihajajo torej temni časi, kot je neki drugi Prince pel v pesmi Sign O' The Times.
Alenka Gregorič, vodja Mestne galerije Ljubljana
Umikanje umetnin zaradi pohujšljivosti je pri nas redka zahteva, se pa seveda najdejo obiskovalci, ki jih pogledi na določena umetniška dela motijo. Tako smo pred leti na pedagoških delavnicah pokrivali Kožarićev kip Zlati kurec ali pa zaradi homoerotičnih grafitov nismo odprli dela Mandićeve razstave. Kasneje so se dijaki vračali v galerijo, da so si lahko v miru pogledali tisto, kar je bilo prej skrito. Tovrstnih načelno problematičnih del je v zgodovini umetnosti nešteto. Donatellov David, mladi pastirček, čigar bronasta upodobitev stoji v Firencah, z nogo strumno stoji na odsekani glavi Goljata, pero perjanice pa se vzpenja po njegovi nogi do mod. Kip, ki odpira mnogo vprašanj, povezanih s homoseksualnostjo, in je bil tarča negativnih interpretacij, je predvsem komentar moralnih norm svojega časa. Umetnost je namreč pogosto tarča družbene hipokrizije in istočasno nepogrešljivo zrcalo njenih dvojnih meril.
