Tiskane izdaje
Center sodobnih umetnosti je v dveh razstaviščih poskrbel za predstavitev pomembnega včasih sarajevskega umetnika, danes pa v Celju ustvarjajočega slikarja Narcisa Kantardžića. V galeriji je do februarja na ogled njegov tridesetletni slikarski opus.
Razstava, ki jo je s slikarjem postavila kustosinja Maja Antončič, popelje po tridesetletni slikarjevi umetniški poti, ki se je začela leta 1982, ko je končal študij na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu. Istega leta je s kiparjem Aleksandrom Sašo Bukvićem ter slikarji Seadom Čizmićem, Biljano Gavranović in Sadkom Hadžihasanovićem ustanovil skupino Zvono, ki se ji je kasneje pridružil še fotograf Kemal Hadžić.
Skupina je delovala do leta 1992, do takrat je bila gonilo ustvarjanja v Sarajevu in je z mladostno strastjo ter avantgardnimi prijemi razburkala in zbudila takrat relativno zaspano umetniško sceno. Vsak član je kljub temu ohranjal svoj umetniški jezik. Narcis Kantardžić svoje pokrajine z osamelimi stolpi in izostalimi človeškimi figurami.
Plastičnost slik
V sobah galerije je jasno kronološko začrtana Kantardžićeva slikarska pot. Njegove začetke, čeravno so dela iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja in ne prav z začetka slikarjeve poti, zaznamujejo skoraj fantazijske pokrajine. Antončičeva ugotavlja, da se je Kantardžić zgodaj odmaknil od modernistične abstrakcije in usmeril v krajino, romantično in metafizično obravnavanje narave in arhitekture.
Arhitektura in plastičnost ga nista zanimali le kot material za sliko, pač pa je slika sama postala objekt. Tu in tam se na slikah še najde kakšen človek, zazrt v daljavo skoraj nerealne krajine in obrnjen s hrbtom proti gledalcu, slika pa je uokvirjena v beton ali bel les. Slike so kmalu postale še bolj plastične in temačnejše: živahnejše tone zamenja več sivih, glavno vlogo dokončno prevzamejo samotni stolpi in tovarne, slike pa so ujete v sivih škatlah pod steklom.
Še dodatno plastičnost je Kantardžić dosegel z glinenimi skulpturami stolpov na slikah. Na razstavi sta od sicer štirih tovrstnih slik razstavljena dva pripadajoča glinena stolpa. Vrhunec izstopa iz slike je Kantardžić dosegel leta 1989 na veliki razstavi Jugoslovenska dokumenta v Sarajevu z zažigom stolpa.
Apokalipsa
Od devetdesetih let so se formati njegovih platen večali, okvirji so postajali bolj enostavni, krajine pa še bolj precizne in virtuozne, (post)apokaliptične z arhitekturo kot ostankom civilizacije. Človeške figure so zgolj arhitekturni okras, pa še tam s hrbtom obrnjene proti gledalcu. Interpretacij stolpov in človeških figur je precej, razlaga Antončičeva. »Nekateri razlagajo te figure celo kot avtoportret, načeloma pa je stolp kot simbol človeka, človeškega dela. Se je pa v teh stolpih našel. To je njegova mantra.«
Temu pritrjuje tudi Kantardžić: »V nekem trenutku se je usidrala forma, oblika. Seveda so razlage različne. Stolp je lahko simbol civilizacije, našega odnosa do narave, nas samih. Stolp so razlagali tudi kot moški, vodo, ki je ob njem, pa ženski princip.« Pravi, da se ne obremenjuje z razlagami: »Pri vsakem delu nekdo občuti nekaj drugega. Tudi zato imam zelo redko naslov slike. Nočem je zapakirati. Saj že s sliko vplivam.«
Sobe v galeriji niso izbrane naključno. Poseben del, v katerem so razstavljeni babilonski stolpi, sicer njegova najbolj »komercialna« dela – poleg okvirjev, ki so jih slikam namenili lastniki in po ogledanem sodeč ne nosijo Kantardžićevega duha –, je »salonski«. Rdeče stene, preproga na tleh. Zadnja soba je utesnjena. Spet namenoma. Apokaliptična soba s slikami zadnjih dveh let. Let tesnobe, žalosti in konca. Tudi zdaj že podrtega Rakuschevega mlina.
Obdobje Zvona
Pomemben del Kantardžićevega ustvarjanja je obdobje legendarne sarajevske skupine Zvono, ki se je tako poimenovala po istoimenski kavarni z galerijo. Do začetka vojne so zvonovci premikali meje sarajevske kulturno-umetniške scene s prvimi videi, instalacijami, akcijami in performansi.
Ideja skupine Zvono je bila predvsem v približanju umetnosti, da bi postala del vsakdanjega življenja. Akcije so hoteli predstaviti čim širšemu krogu občinstva. Najbolj opažena je bila zagotovo Sport i art (Šport in umetnost), ki je nastala s TV Sarajevo, ko so člani skupine ob polčasu nogometne tekme med Sarajevom in Dinamom oblečeni v drese gostiteljev pritekli na igrišče s platni in paletami ter slikali pred 30.000 gledalci. Delo umetniške skupine, v kateri je Kantardžić deloval vseh deset let njenega obstoja, je na ogled v Likovnem salonu. Da bi približali umetnost v duhu skupine Zvono, je v izložbi na ogled posnetek ulične akcije Mondrian.
Kratek pregled dela skupine, ki je razpadla zaradi vojne, pokaže, da ni naključje, da je Center za sodobno umetnost Sarajevo nagrado za mlade likovne ustvarjalce poimenoval zvono.
