Tiskane izdaje
Komaj se je v Münchnu vsaj v grobem končala zgodba z umetninami Corneliusa Gurlitta, sina uradnega preprodajalca »izrojene« umetnosti v času nacizma, že obtožujejo bavarske muzeje in oblasti zadrževanja pod prisilo prodanih slik judovskih lastnikov. Zaradi nekdanjih del zbiralca Alfreda Flechtheima so bavarski vladi pisali celo ameriški kongresniki.
Slabi dve leti po smrti Corneliusa Gurlitta, pri katerem so leta 2012 našli številna dela umetnikov, kot so Picasso, Chagall, Matisse, Nolde, Beckmann, Klee, Kokoschka, Liebermann, Kirchner, Dürer, Renoir in Munch, je vladna preiskovalna skupina pod vodstvom Ingeborg Berggreen-Merkel januarja predstavila svoje ugotovitve.
Sklenili so, da Corneliusov oče Hildebrand Gurlitt, eden uradnih preprodajalcev za naciste »izrojene« umetnosti, ne bi smel posedovati Sedeče ženske Henrija Matissa, Jezdecev na obali Maxa Liebermanna in še nekaj del, ki so jih nacisti odvzeli zakonitim lastnikom, a tudi, da 507 del pripada družini Gurlitt, za stotine drugih pa kljub milijonskemu proračunu še niso zatrdno ugotovili, komu pripadajo.
Poslednja želja
Kritiki so ob tako bornih ugotovitvah ogorčeni, še posebej, ker je Cornelius Gurlitt umrl brez številnih del, ki so mu pripadala, prav tako ni jasno, ali mu bodo lahko izpolnili poslednjo željo ter neoporečna dela preselili v muzej v švicarskem Bernu. Sestrična izpodbija oporoko, medtem pa se nad Bavarsko zgrinja nov škandal zaradi umetnin, odvzetih ali prodanih v nacističnih časih. Devetindvajset ameriških kongresnikov obtožuje, da v bavarskih muzejih še vedno visijo umetniška dela, ki so jih nacisti odvzeli judovskim lastnikom.
Po poročanju revije Der Speigel kongresniki od bavarskih oblasti zahtevajo konec zaviranja vračanja umetnin pravim lastnikom, od bavarskega ministrskega predsednika Horsta Seehoferja pa pričakujejo posredovanje med državnimi muzeji in judovskimi družinami, ki so bile ogoljufane. Nemčija se je k temu obvezala že z washingtonskim sporazumom o premoženju iz časov holokavsta, Bavarska pa je to obljubila po spoznanju vseh razsežnosti Gurlittovega škandala in celo dala pobudo za spremembo pristojne zakonodaje.
Zanimivo je, da je nemške muzeje celo Gurlitt obtožil, da po krivici odvzetih del kljub dogovorom iz Washingtona iz leta 1998 ne vračajo pravim lastnikom, zdaj pa tudi potomci judovskega zbiratelja umetnin Alfreda Flechtheima menijo, da se jim godi krivica. Leta 1878 rojeni sin judovskega trgovca se je že zgodaj posvetil zbiranju umetniških del moderne in je svojo pomembno zbirko, med njimi so bili umetniki, kot so Picasso, van Gogh, Cézanne, Braque, Kandinsky in drugi, po letu 1913 razstavil v Düsseldorfu, Berlinu, Frankfurtu, Kölnu in Dunaju.
Znal je poskrbeti tudi za kulturne in družabne dogodke in v Flechtheimovih galerijah se je zbirala nemška kulturna, filmska, finančna in družabna elita, v dvajsetih letih je začel izdajati tudi kulturno revijo Der Querschnitt. Po vzponu Adolfa Hitlerja so nacisti zaplenili njegove galerije in zasebne zbirke. Zbiratelj je prek Švice in Francije zbežal v London, kjer je leta 1937 umrl, njegova žena, ki se je leta 1941 vrnila v Berlin, pa je pred deportacijo v koncentracijsko taborišče naredila samomor. Nacisti za odvzeli tudi njene umetnine.
Bavarski muzeji pod obtožbo
Flechtheimov pranečak Michael Hulton zdaj obtožuje Bavarce, da so v svojih muzejih obdržali tudi dela, ki jih je moral znani zbiratelj prodati pod hudim nacističnim pritiskom. 69-letni britanski zdravnik je ameriškim kongresnikom pokazal portret Alfreda Flechtheima na naslovnici nacistične propagandne revije Illustrierter Beobachter iz leta 1932 in z naslovom »Rasno vprašanje je ključ svetovne zgodovine«. Nacisti so zbiratelja obtožili »omadeževanja duše germanskega ljudstva na umazan judovski način«.
Primer spominja na odisejado dedičev Adele Bloch-Bauer, znamenite portretiranke Gustava Klimta, ki so morali za vrnitev slike na ameriško vrhovno sodišče. Po tej zgodbi je britanski režiser Simon Curtis posnel film Ženska v zlatu s Helen Mirren, Ryanom Reynoldsom in Danielom Brühlom v glavnih vlogah in pokazal, kako so avstrijske oblasti z vsemi sredstvi poskušale preprečiti vrnitev slike. Takšno obnašanje je Adelino nečakinjo Mario Altmann navedlo k temu, da je sliko na koncu predala v stalno razstavo newyorški galeriji Ronalda Lauderja.
Ameriški in britanski potomci okradenih judovskih lastnikov umetnin tudi Nemčiji očitajo, da poskuša zmanjševati pomen prvega nacističnega obdobja. Predstavniki oblasti in muzejev sicer priznavajo hude pritiske na judovske zbiratelje, a tedanje nakupe in prodaje obravnavajo ločeno od kasnejših v tretjem rajhu, ko je bilo preganjanje neizpodbitno. Tudi o Alfredu Flechtheimu domnevajo, da je pred letom 1933 prodajal svoje slike, čeprav so rjavosrajčniki SA tedaj že nekaj časa vdirali v njegove galerije in zaplenili številna dela.
Zbirateljevi dediči domnevajo, da se je njihov prastric pod hudo prisilo ločil tudi od devetih slik, ki so razstavljene v münchenski Pinakoteki moderne umetnosti. Šest je del Maxa Beckmanna, med njimi tudi znamenita Quappi v modrem, dve Juana Grisa in eno Paula Kleeja, Michael Hulton pa muzejsko vodstvo obtožuje, da se z njim nočejo niti pogovarjati.
Leta 2013 je galerija moderne umetnosti skupaj z drugimi münchenskimi muzeji sodelovala pri razstavi o Alfredu Flechtheimu, a so v kasnejši publikaciji dediče posredno obtožili pohlepa po denarju. Potomci oropanih lastnikov verjamejo, da gre za temeljno pravičnost.
