Življenje je tako lepo

Silvester Plotajs Sicoe: Slikar, ki ga navdihujeta veselje in lepota, ki si upa uporabljati izrazite barve in slikati figure.

Objavljeno
27. april 2015 22.10
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
Silvester Plotajs Sicoe je na mah prepoznaven in zapomnljiv­ slikar. Posebni so njegova kombinacija abstrakcije in figuralike, žareče barve, obilje svetlobe, živost ter poudarjeno veselje do življenja. Tudi sam slikar je tak, vesel in optimističen, v življenju išče lepoto in ne grdote.

Plotajs ni eden tistih umetnikov, ki o sebi mislijo, da opravljajo vzvišeno in navadnim ljudem nikoli doumljivo poslanstvo, v njem ni patetične navlake o neskončnih globočinah trpeče umetnikove duše. Slovensko slikarstvo podobno kot poezija večinoma odraža travme in tesnobo, čutenje in prepričanje, da se le iz trpeče duše lahko poraja prava umetnost. Umetnost, ki izraža veselje do življenja, pa naj bi veljala za manj umetniški, manj poglobljen pristop.

Uživa v slikanju

Silvester Plotajs je pač slikar, ki ima rad življenje in uživa v slikanju, v izražanju čustev, intuicije in navdiha, predvsem pa verjame v izrazno moč slike. Ne verjame v koncepte in smernice, ki jih narekujejo kuratorji in galeristi, tudi na Slovenskem, zato njegovih slik ne boste našli v zbirki državnih ustanov, na primer Moderne galerije, niti si v njej ne boste mogli ogledati njegove razstave. Zato pa razstavlja v malone vseh drugih galerijah, ta čas kar v treh.

Samostojno razstavo ima v galeriji As (Adriatic Slovenica) v Ljubljani, skupinsko razstavlja na temo smeha v Mestni galeriji Ljubljana in v Zagrebu skupaj z drugimi avtorji, ki jih je na pregledno razstavo slovenske sodobne umetnosti po letu 1968 uvrstil likovni kritik Aleksander Bassin in je pred Zagrebom že gostovala v Udinah ter na Dunaju.

Medtem ko torej Plotajsovih slik ni v državni ustanovi, namenjeni moderni in sodobni umetnosti, so v zasebnih zbirkah, posamezni kosi pa visijo na stenah številnih domov. Sicoe, kot se podpisuje na slike, je eden od bolj priljubljenih slovenskih slikarjev, eden tistih redkih, ki se preživlja s slikami. Za umetniško ime se je odločil še kot otrok, ker se mu je to zdelo imenitno, nekako pri desetih letih, ko se je odločil postati slikar ali pesnik ali oboje.

Ni parazit

Pravi, da je položaj umetnikov v Sloveniji od osamosvojitve vse slabši, da so bili v socializmu spoštovani in odnos države do njih lepši. Danes veljajo za parazite. Očitki o parazitiranju se mu zdijo žaljivi, saj sam od leta 1988, ko je diplomiral, živi od svojega dela. »Ustvarjalci nismo paraziti in naj nas kdaj predstavijo tudi kot duhovno, idejno vsebino, kot obraz naroda, države.«

Nekako pa se je vdal v usodo, da pripada generacijam slikarjev, ki so jim vrata v Moderno galerijo zaprta. Tako je zato, meni, ker ustanovo že dve desetletji vodi ista oseba in je pred nedavnim dobila nov petletni mandat. To pomeni, da bo državna galerija četrt stoletja favorizirala ene ter izključevala druge. »Moderna galerija je izgubila stik z vsemi nami, ki ustvarjamo v tem prostoru, njenemu vodstvu se zdimo premalo zanimivi ali premalo kakovostni ali kaj tretjega, skratka, zanj smo zunaj trendov, ki so mu všeč. Moderna galerija se je usmerila v vzhodno konceptualno umetnost. Problem vidim v tem, da je to ustanova, ki naj bi spremljala tudi produkcijo ljudi, ki ustvarjajo v tej državi. Ko se bo vodstvo v Moderni galeriji nekoč zamenjalo – in upam, da se bo –, bo imel naslednji direktor probleme, ker se bo soočil z vsaj dvajsetletnim vakuumom, kajti generacije slovenskih slikarjev za to galerijo ne obstajajo. Moderna galerija tudi ni naredila nobene promocijske razstave slovenske likovne umetnosti v tujini, je pa to storil Aleksander Bassin. Res je to izbor po njegovi presoji, a več ko bi bilo takih predstavitev v tujini, bolj bi nas poznali in cenili tudi doma. Učinki Bassinove razstave so že vidni, na primer moji avstrijski kolegi so pozitivno presenečeni nad kakovostjo del in zdaj tudi moje slike cenijo bolj, ker so v izboru.«

Plotajs meni, da bi morali, podobno kot spodbujamo kupovanje slovenskega sadja in slovenske športnike, spodbujati tudi slovensko umetnost. Ker tega ni, še toliko bolj pogreša nekdanji jugoslovanski kulturni prostor.

Vsaj majcena figura

Najizrazitejša prvina Plotajsovih slik so barve, predvsem so to rumena, rdeča, oranžna, zelena, medtem ko se rjavi in črni izogiba. Barvna polja, večinoma oljna in nanesena z različnimi tehnikami, bi lahko delovala same zase kot abstraktne slike, vendar se slikar nikoli ne more upreti temu, da ne bi dodal še figure, vsaj čisto majhne, s katero interpretira, ironizira, spodbode, zabava. Rad ima tudi ornament. Njegove slike so – če jih je že treba označiti – abstraktne in imajo figuro. Precej figur se ponavlja – človeška glava, iztegnjen jezik, zajec, deblo breze, ptič ... Avtor v likovno polje tudi rad zapiše vsaj besedo, če ne že stavka. Slike nastajajo sproti, napis pa doda na koncu, po trenutnem navdihu, saj se rad izraža tudi z besedami. Plotajs namreč piše tudi pesmi.

Navdihujejo ga ljudje in toplina Mediterana – nekoč so ga tudi medijske podobe slavnih ljudi, od filmskh igralcev, glasbenikov do košarkarjev. Tako je v zanj značilnem slogu, presegajočem golo zunanjost, portretiral Madonno, Grace Jones, Andyja Warhola, občudovanega slikarskega kolega Davida Hockneyja ... Tu in tam ga še vedno fascinirajo podobe, ki nam prek medijev zlezejo pod kožo. Zanima ga fenomen pop zvezdnikov, ko zaradi objav v medijih resni pisatelji postanejo pop zvezdniki in pop zvezdniki lahko postanejo kulturniki. Če ga z delom in pojavnostjo človek pritegne, ga še vedno naslika v pop jeziku, kot je to pred leti počel prvi pri nas. Nazadnje je portretiral Ano Netrebko. Film in opera ga posebej privlačita.

Primarna podoba

Plotajsove podobe so na ploskvah kompozicijsko premišljeno umeščene, same po sebi pa neredko delujejo, kot bi jih naredila otroška ali primitivna roka. Očitno je, da se avtor nalašč distancira od slikarskega akademizma in ugibanj, da je morda za sliko nekaj več, nekaj, kar naj bi bilo v najboljšem primeru dano vedeti le avtorju. Plotajs je seveda vešč tudi realističnih ali stiliziranih upodobitev, vendar ga bolj zanima primarni jezik, primitivizem. »To je videti preprosto, a je v resnici najtežje. Za sabo imaš toliko risanja modelov, potem pa moraš to zavreči, ker si se odločil, da boš risal tako kot v osnovni šoli ali še prej. Mene to zabava, namreč ohranjanje otroka v sebi. Na slikah se hočem igrati.«

Akademija ukaluplja

Za močne barve in figuraliko se je odločil že na likovni akademiji v Ljubljani, čeprav to ni bilo zaželeno. Med študijem je imel zaradi tega težave, a so skupaj z nekaj sošolci, med njimi sta bila tudi Jurij Kalan in Marko Jakše, vztrajali pri svojem. Takrat je bil v modi abstraktni ekspresionizem, ki smo ga uvozili iz ZDA in z njim zamenjali socialistični realizem. Idoli so bili Rothko, Newman, Pollock ... Plotajsu pa so bili bolj všeč Bacon in drugi figurativni slikarji, zanimal ga je tudi popart.

Figuralika je dobila s socrealizmom slabšalen prizvok in slikarji so se raje odločali za abstraktnost, mnogi Plotajsovi študijski kolegi pa se s slikarstvom sploh ne ukvarjajo več, temveč z instalacijami, konceptualizmom. »Hoteli so nas ukalupiti, likovna akademija v Ljubljani je bila zelo tonsko naravnana, priznavali so rjavo, črno, belo barvo, rdeči niso bili preveč naklonjeni, zeleni in rumeni se je bilo tudi treba izogibati. Sam sem sledil nagonu po barvi. Imel pa sem veliko srečo, da se je pozneje na akademiji kot profesor pojavil Emerik Bernard. Prišel je iz Istre in s sabo prinesel tudi barve ter me spodbujal k njihovi uporabi. Stališče, kakšna naj bo umetnost, pri nas oblikujejo profesorji na akademiji, in ko se tem pridružijo še umetnostni zgodovinarji, kanon obvelja kar za nekaj časa.«

Odpor do figuralike

Znano je, da so si ZDA med hladno vojno prizadevale tudi za prevlado v umetnosti, zato je politika finančno podpirala edini izvorno ameriški slog, abstraktni ekspresio­nizem. Šele pred nekaj leti je prišlo na dan, da je Cia poskrbela za razstave v Evropi, tudi v Ljubljani in Mariboru. Potujoča razstava Sodobna ameriška umetnost se je selila po več jugoslovanskih mestih, pred tem je gostovala v zahodno­evropskih državah.

Odpor do figuralike je bil tako velik, da nanjo v nekaterih naših krogih še vedno gledajo s prezirom. A v svetu so tudi v času Plotajsovega študija obstajali figurativni slikarji, na primer v Nemčji Fetting in Baselitz, v Britaniji Hockney itd., ki so Plotajsu zelo ljubi, kot mu je blizu večina nemških ekspresionističnih slikarjev iz osemdesetih in devetdesetih let in pravzaprav vsi slikarji, ki so se uprli konvenciji.

Sicoe je z močnimi barvami, ekspresivno figuraliko, bujno domišljijo in igrivo spontanostjo predstavnik vitalnega slikarstva, ki slavi vse, kar prinaša življenje, in to je razlog, da ga marsikdo rad obesi na steno.