Novo ime v slovenskem literarnem svetu, Štefan Kardoš, se je rodil leta 1966 v Murski Soboti, odraščal je v Križevcih na Goričkem, zdaj živi v Murski Soboti. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz slovenščine in sociologije kulture, dela na Dvojezični srednji šoli Lendava kot učitelj slovenščine. Med literate se je zapisal s tretjino romana Sekstant, Rizling polka, ki je izšla pri založbi Litera, pa je njegov samostojni prvenec.
Kako ocenjujete dejstvo, da ste med petimi nominiranci za nagrado kresnik kar štirje iz Prekmurja. Ali tam rastejo najboljše zgodbe?
Ne mislim, da je to naključje, no, nenavadno pa vsekakor je. Zdi se mi, da je Prekmurje takoj po osamosvojitvi začelo figurirati kot fantazmatski arhaični prostor, v katerega Slovenija projicira svoje hrepeneče želje po izgubljeni nedolžnosti in avtentičnosti. Nihče sicer ne ve, kaj naj bi ta avtentičnost bila, a večja je megla okrog tega, boljše je za rojevanje, še boljše pa za branje zgodb, ki se napletajo okrog te skrivnosti. Po drugi strani pa: vsak geografski prostor pride prej ko slej na vrsto - plodove tistega, kar je začrtal Kranjec in zabetoniral Lainšček, zdaj - kot kaže - žanjemo tudi mlajši, in sicer ne glede na to, ali hodimo po njuni poti ali po kateri vzporedni ali celo navzkrižni poštiji. Raznovrstnost nominiranih del je namreč osupljiva.
Kako ste sprejeli nominacijo za roman Rizling Polka, ki je vaš prvenec?
Splošno mnenje je, da je kresnik ena najrelevantnejših in tudi najbolj zaželenih literarnih nagrad na Slovenskem. Medijski trušč okrog te nagrade je res velik, posledice je čutiti tako v branosti, kot kritiški recepciji romanov, ki so bili nominirani. Rizling polka je moja prva samostojna knjiga, res pa je, da sem že prej kot tretjinski avtor sodeloval pri romanu Sekstant, ki je bil prav tako nominiran za kresnika. Presenečenje je bilo zato tokrat morda za odtenek manjše, veselje in osebno zadovoljstvo pa prav nič. Živim na robu književnega dogajanja, izven literarnih politik in združb, zato se mi zdi vsaka tovrstna pozornost strokovne javnosti pravi mali čudež.
V romanu Rizling polka je ena osrednjih tem moškost, ki se na podeželju potrjuje na posebne načine, stereotipno, in sicer z zaužitjem velikanskih količin alkohola, občasnim pretepom in zmožnostjo zaploditi potomce.
Vaše vprašanje implicira predpostavko, da je v urbanem okolju glede tega drugače in laže. Pa je res? Roman govori prav o tem, da je s to t. i. moškostjo križ vsepovsod. Podeželan, vinogradnik Golja se resda stepe za čast svoje žene, potem ko zadnji vaški pijanček z enim samim stavkom spodnese tla njegovi gotovosti o očetovstvu otroka. Toda v romanu so tudi liki, ki v takih položajih načeloma ne uporabljajo pesti, a niso nič na boljšem: eden od njih zdrsne v norost, potem ko ni sposoben odigrati vloge moškega, kakršno mu nalaga urbano okolje, drugi poskuša svojo moškost potrjevati s promiskuitetnim lovljenjem ženskih teles, a v nekem trenutku ugotovi, da je tudi sam le žrtev manipulacije ene od žensk, skozi oči drugega namreč nepričakovano uvidi, da je le objekt v njeni igri, stroj za oplajanje, kar njegov napihnjeni ego ne more prenesti, zato pade v psihozo. Je pa pomen institucije časti na podeželju najbrž res drugačen kot v mestu.
Prav tako je poudarjen tudi pojav drugačnosti, ki na podeželju drugačne močneje zaznamuje in jim zlahka uniči življenje.
Tradicionalna vaška skupnost je sklenjen univerzum, v katerem individuum ne šteje prav veliko, podrejati se mora plemenu. Ta skupnost bo izobčila vse, kar ne bo ustrezalo njenim kalupom in ne bo pod njenim nadzorom. Kdor se odloči za »menjavo« žensk mimo uveljavljenih pravil, kdor vzame za ženo »kurbo«, seveda zavestno tvega, da bo tudi sam izobčen. V mestnem okolju je glede tega laže, mesto je vendarle skupnost avtonomnih posameznikov, skupnost izobčencev.
Nakazana je tudi konfliktnost med nami, ki smo na eni strani in smo prave katoliške vere in Vogri, ljudmi na drugi strani Mure, ki so večinoma evangeličanske - protestantske veroizpovedi?
Mura je tisočletna meja, ki je ločevala Slovence pod ogrskim in germanskim političnim vplivom. Lokalni šovinizmi, plemenski in verski, so sicer neumni in brezpredmetni, a pridejo prav, ko je treba delati zdrahe in male vojne. Še sploh takrat, ko ti hodi v zelje drug moški.
Globalizaciji se ne more izogniti niti podeželje, kajti migranti trkajo na vrata tudi v še tako zakotni slovenski vasici. V vašem romanu pa se lokalni, premožni vinogradnik, poroči s prelepo Rusinjo, ki je prej v zdraviliškem baru plesala ob drogu.
To je realnost današnjega Prekmurja. Goričko naseljujejo prišleki iz evropskih velemest, predvsem Angleži, ki v tem okolju iščejo varnost in mir zase ter za svoje otroke. V vaško okolje se tako naseljuje tisti veliki svet, po katerem je tukajšnji revež ves čas hlepel in se vanj tudi izseljeval, zdaj pa, ko je ta svet prišel k njemu, ne ve natančno, kaj se skriva za njim: očaran je, a tudi zavisten in malo sumničav, saj se izza nasmejane svetovljanske maske tujcev kaj lahko skriva zlo. Žrtev tovrstnih dvomov in zavisti v romanu je Cveto Golja, ki si je na dom pripeljal prelepo, velikega sveta naveličano in po miru hrepenečo barsko plesalko.
In načrti za prihodnost?
Predvidoma roman prihodnje leto pri Literi.
Iz današnjega Dela