Skrivni Vasarijev hodnik v Firencah, dolg kilometer, ki povezuje Palazzo Vecchio in Pallazzo Pitti, je bil zgrajen leta 1565 v samo petih mesecih po naročilu Cosima I. Medičejskega. Ta hodnik je vznemirljiv že zaradi svoje zgodovine, skrivnostni čar pa mu daje tudi težja dostopnost, saj smejo vanj le vnaprej dogovorjene skupine in redki posamezniki. Kjer hodnik pripelje do galerije Uffizi, je v njem urejen prostor, v katerem domuje znamenita zbirka 1600 avtoportretov, ki si jo javnost lahko le redko ogleda. Del te zbirke je od danes do 22. avgusta na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani in to je hkrati prva predstavitev galerije Uffizi, ene najuglednejših ustanov, s katerimi je doslej sodelovala galerija, v Sloveniji.
Razstavljenih je 34 oljnih slik in 21 risb, med njimi tudi vedute, italijanskih umetnikov ter umetnikov iz drugih evropskih držav, ki so v 19. stoletju živeli v Toskani. Njihovi avtoportreti in risbe ponujajo podobo, ki so jo o sebi sporočali pomembni umetniki v času, zaznamovanem z razpravami in konflikti o ideji in resničnosti. Skozi te slike se ponuja vpogled v stoletje, ki je bilo na začetku zaznamovano z neoklasicizmom in se je izteklo v nemirnem simbolizmu, razpon pa se z vmesnimi niansami, smermi in gibanji, giblje med razumskim in čustvenim upodabljanjem, kar sporoča tudi naslov razstave Razum in sentiment. Samoupodobljeni protagnosti tega obdobja na poveden način ponazarjajo stopnje v razvoju slogovnega izraza 19. stoletja, od purzima, romantike, realizma, naturalizma do simbolizma.
Od neoklasicizma vse do avantgard
Razstava, ki je zdaj v Ljubljani, je bila leta 2007 v Firencah in je imela velik uspeh. Imenitna zbirka avtoportretov, katere izsek je na ogled v Ljubljani, je ena najbogatejših, najstarejših in največjih. Nastajala je v Firencah od druge polovice 17. stoletja. Umetniki so prek lastnih podob izražali tudi osebna mnenja in značajske posebnosti, zato so te slike toliko bolj mikavne, saj predstavljajo del pestrega izražanja stoletja, razpetega med idejo in realnostjo. Med avtoportreti v Ljubljani so tudi nekatera res velika imena. Naj omenimo Antonia Canovo, sicer kiparja, čigar človeškost skulptur kot prva po neoklasicističnem pristopu sledi zahtevam naravnosti, ki naj bi omehčala abstrakcijo oblik, kar je bilo značilno za neoklasicizem. Potem se zvrstijo umetniki, ki neoklasicizem zavrnejo, njihovo vodilo pa postanejo čustva in raznovrstnost narave. Čustva so odslikavala umetnikove lastne izkušnje. Ta romantika se je na sredini stoletja umaknila realizmu, saj je bil čas zaznamovan z zanimanjem za znanstveno objektivnost in resničnost. V zadnji tretjini stoletja je v umetnosti spet zaznati nove slogovne preizkuse, kar vodi k avantgardam, ki trkajo na vrata.
Naj poleg Canove omenimo še Arnolda Böcklina, rojenega v Baslu, ki si je za svoj dom izbral Firence. Navzlic številnim prošnjam galerije Uffizzi je dolgo odlašal z avtoportretom za zbirko in ga je potem naslikal šele v zadnjih letih življenja. Avtoportret je ostal nedokončan, kajti začeto delo je hitro opustil.
To je prvo gostovanje galerije Uffizi, ene najznamenitejših galerij na svetu, v Sloveniji, zato je bila priprava razstave dokaj velik zalogaj, navsezadnje tudi zato, ker je povezana s precejšnjimi stroški. Veliko stane zavarovanje del, ki ga v Sloveniji plača galerija, ki dela gosti. V večini evropskih držav za dragocenejša umetniška dela sicer jamči država gostiteljica. Slovenija takšnega zakona po osamosvojitvi nima, jamstvo za gostujoče umetnine pa je imela uzakonjeno jugoslovanska država.
Kot je povedala direktorica Narodne galerije Barbara Jaki, je bistvo sedanje razstave to, da galerija z njo dopolnjuje projekte 19. stoletja, ki so se njej zvrstili v zadnjih letih. Po njenih besedah zanimanje za umetnost 19. stoletja precej narašča, čemur se vsebinsko prilagaja tudi Narodna galerija, kjer je imela še pred kratkim prednost umetnost srednjega veka ter 17. in 18. stoletja. Razstava iz galerije Uffizi pa je po njenem mnenju pomembna tudi zato, ker sodelovanje Narodne galerije s tako ugledno ustanovo utrjuje vlogo slovenske galerije v mednarodnem muzejskem življenju in jo uveljavlja tudi kot relevantno partnerico na področju izmenjave razstav.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela