Tiskane izdaje
Repertoarni niz glasbeno-gledaliških uprizoritev, ki ga je pred letom v zgornji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča uspešno zastavil Branko Završan z večerom prevedene in uglasbene poezije Jacquesa Brela Senca tvojga psa, letos na istem prizorišču avtorsko domišljeno, muzikalno ter interpretacijsko prepoznavno nadaljuje Janja Majzelj s svojim izborom in avtorsko interpretacijo enega vrhov slovenske uglasbene poezije izpod peresa Svetlane Makarovič pod naslovom Krizantema na klavirju.
Janja Majzelj je večer izbranih šansonov priljubljene pesnice, skladateljice in izvajalke zastavila iz varne zasebnosti sobe in naslanjača v njej, v oblačilih, v katerih se najbrž tam tudi najbolje počuti (kavbojke in bela majica), ter brez gledališke maske. K vtisu zasebnosti protagonistke in domačnosti okolja je precej prispeval njen neprivezani štirinožni pasji prijatelj, ki je razsežno prizorišče pod raznobarvnimi reflektorji dobrodušno sprejel kot očitno varen in svoboden »dom« ter s tem vnesel v uprizoritev ravno prav vznemirljivo razmerje med prvinsko nepredvidljivostjo ter zgledno kultiviranim sprejemanjem prostosti. Minimalistično iz lastne notranjosti zastavljeno intimno izpovedno jedro uprizoritve je protagonistka, ki je tudi avtorica veznega besedila med posameznimi songi in tako rekoč vsakemu songu posebej prilagojenega odrskega giba(nja), plesa, geste in grimase, obkrožila ter glasbeno in pomensko razširila z imenitnim spremljevalnim kvartetom inštrumentalistov (in aranžerjev) v barvitih kostumih potujočih ljudskih muzikantov (in komedijantov) s klobuki (Nino de Gleria, bas; Joži Šalej, klavir, harmonika; Jelena Ždrale, violina, mandolina; Blaž Celarec, tolkala, klarinet).
Protagonistka uprizoritve Krizantema na klavirju ne posnema načina interpretacije Svetlane Makarovič, čeprav se s svojo umetniško osebnostjo in naravo očitno zlahka in poglobljeno (po)istoveti z jedko sporočilnostjo avtoričinih šansonov, tako da se ji v nekaterih interpretacijskih in glasovnih legah prav očarljivo približa. V njen šopek je povezanih trinajst šansonov (Jasmin; Mačice; Ikebana; Ne joči, medvedek; Bifejska rastlina; Teci, punčka, teci; Mademoiselle Adela; Giuliana; Romanca o žabah; Norci so zunaj; Slinar; Mačje oči; Rojstni dan), ki jim kot dodatek oz. trak za čvrst končni privez po vztrajnem aplavzu občinstva sledi še otožni poslovilni Dež. V pesniški prelet od mogočnih občutij dekliške prvinsko naivne in neučakane radoživosti do starčevsko sprijaznjenega sprejemanja vsakega žlahtnega trenutka minljivosti posebej - od dekliške pravljične vere v odrešilnost poljuba do zrelega spoznanja, da žabci slej ko prej ostanejo žabci in da je naokoli vse več slinarjev, pa naposled vse do obupnega prebliska o tem, da so norci pravzaprav zunaj, in ne v umobolnicah - je protagonistka navihano aktualistično vključila tudi prizore, ki nas opominjajo na avtoričino aktualno očaranost nad cigansko glasbo (in njihovo prvinsko prostodušnostjo) ali na njeno manifestativno uporniško zvestobo skupini vse bolj preganjanih kadilcev ali na njeno javno izraženo solidarnost in zavezništvo z mnogimi preganjanimi, ponižanimi in razžaljenimi družbenimi skupinami pri nas.
