Sodišče odločilo v prid voznikov mestnega avtobusa
Vozniki so nasprotno, kot trdijo
v Ljubljanskem potniškem prometu, upravičeni do poklicnega zavarovanja.
Odpri galerijo
Triinpetdeset voznikov LPP je dobilo tožbo. FOTO: Voranc Vogel
Delovno sodišče je pritrdilo 53 voznikom mestnega avtobusa, ki so vložili tožbo proti LPP, ker so jim v javnem podjetju nezakonito prenehali plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. »Takšna odločitev krepi zaupanje v pravno državo,« pravi Mirko Savanović, voznik in predsednik sindikata Enotnost.
Sodba delovnega sodišča je tudi dobra popotnica za druge voznike mestnega avtobusa, je prepričan Mirko Savanović. Po prvih triinpetdsetih, ki so se odločili za tožbo, jo je proti javnemu podjetju do danes vložilo še približno dvesto voznikov, ki so prav tako prepričani, da je vodstvo LPP ravnalo nezakonito. In ker so »podobne enostranske odločitve« sprejemali tudi drugi delodajalci – po podatkih ministrstva za delo je v poklicno zavarovanje vključenih malo več kot 46.000 delavcev, toda skoraj 19.000 med njimi jih ima »sredstva v zadržanju« –, bi sodba po besedah Savanovića lahko spodbudila tudi druge delavce, da začnejo vlagati tožbe.
V poklicno zavarovanje, ki je leta 2001 nadomestilo prejšnjo zavarovalno dobo s povečanjem, do takrat imenovano tudi beneficirana delovna doba, so vključeni delavci, ki polni delovni čas opravljajo posebno težka in za zdravje škodljiva dela, in tisti, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati. Med njimi so bili vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, toda le do leta 2013, ko jim je delodajalec prispevke prenehal plačevati. To se je zgodilo po tem, ko se je prispevek za poklicne pokojnine, ki omogoča delavcem predčasno upokojitev in pokojnino brez odbitkov, podvojil.
V LPP so se pri tem sklicevali na mnenje komisije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je odločila, da se poklicna pokojnina »od 1. 1. 2013 ne šteje nobenemu delavcu več«, saj za to ne izpolnjujejo pogoja o 60.000 prevoženih kilometrih na leto.
Triinpetdeset voznikov mestnega avtobusa je tako leta 2015 vložilo tožbo proti LPP. Trdili so, da je poteza delodajalca nezakonita. Delovno sodišče jim je zdaj pritrdilo in odločilo, da jim je delodajalec dolžen plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Po oceni sindikata Enotnost je bil posamezni voznik v povprečju oškodovan za približno devet tisoč evrov, v to vsoto pa niso vštete zamudne obresti. Delovno sodišče je v obrazložitvi med drugim zapisalo, da odločitev komisije Zpiza, h kateri so se zatekli v LPP, ko so delavcem prenehali plačevati prispevke, ni pravno relevantna, ampak je za to pristojna »posebna komisija, ki jo imenuje minister za delo«, toda ta – čeprav bi morala biti – še ni bila ustanovljena. Tožniki po mnenju sodišča tudi izpolnjujejo oba relevantna pogoja za pravico do poklicnega zavarovanja, in sicer delajo po stalnih voznih redih in na delovnem mestu voznika prebijejo več kot 80 odstotkov delovnega časa.
Ali se bodo v LPP na odločitev delovnega sodišča pritožili, nam včeraj niso odgovorili, v sindikatu Enotnost to po Savanovićevih besedah pričakujejo. »Menim pa, da delodajalec nima kakšnih novih argumentov, na podlagi katerih bi višje sodišče sprejelo drugačno odločitev.« Medtem ko so tudi z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča zelo zadovoljni, Savanović izpostavlja, da je po drugi strani »žalosten dokaz, da se s kompromisi ni dalo ničesar doseči«, in tako delavcem ni preostalo drugega kot sodno varstvo. Temu je v obrazložitvi pritrdilo tudi delovno sodišče, ki je zapisalo, da so nekateri tožniki pred vložitvijo tožbe poskušali sporno vprašanje rešiti z medsebojnim dogovorom z LPP, a »mirna rešitev spora« ni bila dosežena.
Sodba delovnega sodišča je tudi dobra popotnica za druge voznike mestnega avtobusa, je prepričan Mirko Savanović. Po prvih triinpetdsetih, ki so se odločili za tožbo, jo je proti javnemu podjetju do danes vložilo še približno dvesto voznikov, ki so prav tako prepričani, da je vodstvo LPP ravnalo nezakonito. In ker so »podobne enostranske odločitve« sprejemali tudi drugi delodajalci – po podatkih ministrstva za delo je v poklicno zavarovanje vključenih malo več kot 46.000 delavcev, toda skoraj 19.000 med njimi jih ima »sredstva v zadržanju« –, bi sodba po besedah Savanovića lahko spodbudila tudi druge delavce, da začnejo vlagati tožbe.
V podjetju so dolžni plačati prispevke
V poklicno zavarovanje, ki je leta 2001 nadomestilo prejšnjo zavarovalno dobo s povečanjem, do takrat imenovano tudi beneficirana delovna doba, so vključeni delavci, ki polni delovni čas opravljajo posebno težka in za zdravje škodljiva dela, in tisti, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati. Med njimi so bili vozniki Ljubljanskega potniškega prometa, toda le do leta 2013, ko jim je delodajalec prispevke prenehal plačevati. To se je zgodilo po tem, ko se je prispevek za poklicne pokojnine, ki omogoča delavcem predčasno upokojitev in pokojnino brez odbitkov, podvojil.
V LPP so se pri tem sklicevali na mnenje komisije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je odločila, da se poklicna pokojnina »od 1. 1. 2013 ne šteje nobenemu delavcu več«, saj za to ne izpolnjujejo pogoja o 60.000 prevoženih kilometrih na leto.
Triinpetdeset voznikov mestnega avtobusa je tako leta 2015 vložilo tožbo proti LPP. Trdili so, da je poteza delodajalca nezakonita. Delovno sodišče jim je zdaj pritrdilo in odločilo, da jim je delodajalec dolžen plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Po oceni sindikata Enotnost je bil posamezni voznik v povprečju oškodovan za približno devet tisoč evrov, v to vsoto pa niso vštete zamudne obresti. Delovno sodišče je v obrazložitvi med drugim zapisalo, da odločitev komisije Zpiza, h kateri so se zatekli v LPP, ko so delavcem prenehali plačevati prispevke, ni pravno relevantna, ampak je za to pristojna »posebna komisija, ki jo imenuje minister za delo«, toda ta – čeprav bi morala biti – še ni bila ustanovljena. Tožniki po mnenju sodišča tudi izpolnjujejo oba relevantna pogoja za pravico do poklicnega zavarovanja, in sicer delajo po stalnih voznih redih in na delovnem mestu voznika prebijejo več kot 80 odstotkov delovnega časa.
Drugega kot sodno varstvo ni bilo
Ali se bodo v LPP na odločitev delovnega sodišča pritožili, nam včeraj niso odgovorili, v sindikatu Enotnost to po Savanovićevih besedah pričakujejo. »Menim pa, da delodajalec nima kakšnih novih argumentov, na podlagi katerih bi višje sodišče sprejelo drugačno odločitev.« Medtem ko so tudi z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča zelo zadovoljni, Savanović izpostavlja, da je po drugi strani »žalosten dokaz, da se s kompromisi ni dalo ničesar doseči«, in tako delavcem ni preostalo drugega kot sodno varstvo. Temu je v obrazložitvi pritrdilo tudi delovno sodišče, ki je zapisalo, da so nekateri tožniki pred vložitvijo tožbe poskušali sporno vprašanje rešiti z medsebojnim dogovorom z LPP, a »mirna rešitev spora« ni bila dosežena.
