Čista sreča
Pred mednarodnim dnevom sreče sem se počutila nesrečno. Selitev iz rojstnega mesta v neznano, ki se je hudo zavlekla, me je najbrž izčrpala. Na vsakem koraku sem prepoznavala nepopolnost življenja, zapackane konce vseh mogočih začetkov in zavržene ostanke neuresničenih želja. Nisem mogla jokati, kaj šele, da bi se smejala. Nato pa sem se spomnila besed, ki mi jih je ob neki priložnosti izrekel moj najboljši prijatelj: »Perfekcionizem je izraz ega, perfektnost je pokazatelj modrosti.«
O? sem pomislila. Sreče ni mogoče najti na prizorišču, po katerem se potika ego v prizadevanju, da bi izpolnil svoje napihnjene razsežnosti, sreča ni v perfekcionistični ureditvi življenja. Sreča se druži z modrostjo, ki kuka iz perfektnosti dobro poravnane lepote trenutka. Modrost pa je tisto stanje odkrite popolnosti, ki od zgoraj opazuje ego, ga objame, poboža, z njim sočustvuje in ga pošlje na dopolnilni pouk umetnostnega drsanja po tanki površini zaledenelih iluzij.
Da, težko je ohraniti srečne trenutke brez iluzij, posutih po spominu na nekaj, kar nam privabi nasmeh na obraz, nemogoče je doseči popolnost bitja brez veselja, ki nima nikakršnega povoda, in prav tako ni mogoče pričakovati dokazov o resničnosti čustev zunaj prizorišča, po katerem poskakuje goljufiva svetloba nedolžnih laži.
Če je perfektnost slika modrosti, potem je sreča barva ustvarjanja. Čutim jo, ko pripravljam kovčke, prepoznam jo, ko vstopim v svoj novi dom. Slišim jo, ko v omaro pospravljam obleke, in jo vidim ogledalu vsakič, ko me lastna podoba preseneti z novim odtenkom las.
In ko sem vse to zapisala v svoj dnevnik hvaležnosti, sem dojela, da je bil celo tisti trenutek, v katerem sem se počutila nesrečno, pravzaprav čista sreča, skrita v veliki spremembi. Treba se je bilo samo veseliti, se smejati in spoznati, da mi ne preostane nič drugega kot priznati, da sreča že stoji pred vrati. In greva skupaj naprej, vse do kraja, kjer se perfektnost dviga nad šopkom želja, za katere ni pomembno, ali bodo kdaj izpolnjene.
