Mačja hrana ti da krila

V krošnji pod vrhom macesna je nekaj završalo, stekla sem po daljnogled in skozi povečevalni leči ugledala prva letošnja vranja mladiča, kako se otresata in šopirita. Imamo naraščaj, sva se z B. veselila. Čez kakšnih deset minut je polovica tega padla na najin vrt kot zrela hruška. Loto je bil na varni razdalji, drugače bi se gotovo zakadil za sivo-črno žogico, vranica pa je imela tudi to srečo, da se pri padcu ni poškodovala. Odnesla sem jo na sosednji vrt pod rodni macesen.

Veterinarjev, ki sem jim enkrat že prinesla poškodovanega vranjega mladiča z istega macesna, tokrat nisem hotela obremenjevati. Vranica je bila videti zdrava, le zelo majhna je bila. Veterinarka Urška mi je svetovala, naj ji dam malo mačje hrane. A pišče z modrimi očmi in rdečima, žalostno ukrivljenima kotičkoma kljuna, ni hotelo jesti in se mi je izmikalo. Drugi dan je samo še ždelo na mestu. Vedela sem, da to ne pomeni nič dobrega.

Noč pred dnevom, ko je vranica umrla, sta dež in veter z vrha macesna sklatila še tri mladiče. Torej »smo imeli« letos četverčke. Premočeni in neugledni so se tiščali skupaj pod macesnom, a bili so veliko večji kot njihova umirajoča sorojenka. Urška je znova zagotovila, da preden se vranji mladiči naučijo letati, skoraj vsi padejo iz gnezda, in da bom dovolj pomagala z nekaj mačje hrane. Za slab teden sem se prelevila v tiste čudaške ženske, ki na dvoriščih zapuščenih hiš oskrbujejo potepuške mačke.

B. se mi je pridružil in skupaj sva spremljala osamosvajanje malih vran. Večino dneva so se zadrževale v grmovju, v bližini večno krakajočih staršev, veliko so srale in jedle. Prva je odšla od doma največja, včeraj pa sta se s tal vzdignili in pristali na najini smreki še drugi dve. Čeprav nimam nič z njihovo uspešno iniciacijo v odraslost, par konzerv mačje hrane gor ali dol, sem ponosna, kakor da bi rešila vrsto pred izumrtjem.