V deželi, kjer je čokolada trikrat dražja od najboljše švicarske
Gospa Cecilia, gospodinja Terrazas de Golf Boutique Hotela, v predmestju glavnega mesta San José, me je skoraj prepričala, da je Kostarika ameriška Švica. Kake pol ure je razlagala o urejeni in bogati državi med Panamo in Nikaragvo, med Tihim in Atlantskim oceanom. Kostarika je najrazvitejša država v Srednji Ameriki, ljudje imajo spodobne plače, vse deluje kot namazano. Še kriminala ne bi bilo, če ne bi petmilijonski narod gostil milijona Nikaragovcev.
Za precej utrujen hyundai tuscon so mi v sposojevalnici vzeli 2500 evrov kavcije. Zagrozili so mi, naj nikar ne parkiram ob rumenih črtah, ker kostariški policisti kršiteljem za napačno parkiranje preprosto snamejo registrsko tablico. Potem moraš plačati kazen, v rent-a-caru pa za takšno izgubo tablice dodatno računajo 500 dolarjev. Če je avto preveč umazan, zaračunajo 100 dolarjev še pranje. Raje sem plačal 14 dolarjev za pralnico. Tuscon je imel kakih 13 večjih in manjših odrgnin in razbito desno zadnjo luč. Še en dokaz o Švici.
Po zemljevidu bi človek ocenil, da je vulkan Poás največ pol ure od Alajuele, predmestja glavnega mesta, a se je pot naslednje jutro v resnici vlekla trikrat dlje. Tako je z večino razdalj v Kostariki. Cesta na Poás je udobna, pokrajina slikovita, vreme nič kaj podobno tropom, na 1800 metrih nadmorske višine je hladno kot v Kranjski Gori poleti zjutraj. Ob vulkanskem žrelu in kraterju pred nami pa razočaranje: namesto lave, ognja in brezna nas razžalosti ena sama megla. Zaposleni iz parka nas tolaži, da je Poás pač muhast. Vetrovi lahko v naslednjih petih minutah odpihnejo meglo in jo nato v petih minutah vrnejo. Odkorakali smo še slab kilometer po lepem gozdičku in urejeni potki više do ugaslega kraterja, ki se je spremenil v lepo, 400-metrsko modro jezerce Laguna Botos.
Čokoladna La Fortuna
Tri ure po kosilu sva bila popoldne v La Fortuni, izhodišču za lep pogled in okolico vulkana Arenal. Vmes sva se morala ustaviti ob cesti zaradi pravega krdela rakunom podobnih nosatih medvedkov – koatijev. V nobenem parku jih nisva videla toliko in od tako blizu.
V La Fortuni mrgoli prodajalcev izletov. Večinoma so vodili na iste slapove, na isti zipline, v termalne kopeli, na treking ... za 120 do 250 dolarjev. Tako sva izvedela, kam gre največ turističnih kobilic. Naslednje jutro sva se zgodaj odpravila sama proti res visokemu slapu. Vstopnina je bila 18 dolarjev na osebo. Prehoditi je bilo treba 550 stopnic navzdol in potem še toliko navzgor. V jezercu so se ljudje množično namakali, voda je imela kakih 20 ali 21 stopinj.
Veliko bolj sva se razveselila obiska plantaže kakavovcev na vodenem ogledu, kar je bilo vredno tistih 45 dolarjev, saj sem končno zašel v samo jedro čokoladnih zrn. Na bližnjem drevju so viseli lenivci, med kakavovci lepo cvetje in ptice pa še sami smo si lahko izdelali čokolado po lastnem okusu, da smo ugotovili, koliko boljšo zgnetejo oni. Ampak tablica 100-gramske čokolade stane v Kostariki okoli sedem, osem dolarjev. To je trikrat več, kot stane najboljša švicarska čokolada pri nas. Na plantaži Don Juan so včasih kakav pridelovali za prodajo čokoladnim podjetjem. V času covida se je prodaja nekoliko ustavila in tedaj so se odločili, da bodo raje sami izdelovali čokolado, jo mastno zaračunali in dodali oglede plantaže. Tu smo lahko izvedeli, da smo Slovenci četrti največji uživalci kave na svetu. Turki in Italijani se lahko skrijejo.
Vratolomna vožnja do pacifiške obale
Pot iz La Fortune v Manuel Antonio na pacifiški obali je dolga 220 kilometrov. Vozila sva skoraj sedem ur. Avanturistična je bila vožnja v hribih, kjer sva se eno uro prebijala skozi tako gosto meglo, da nisi vedel, kdaj boš kam zgrmel. Ko sem nekaj časa vozil za zelo počasnim tovornjakom, sem se odločil za rusko ruleto – prehitevanje v meglo, in ko sva se ga znebila, sva se znašla pred krajem Berlin.
Na vrhu hriba sem obstal sredi ceste, ker je google kazal levo, srce pa mi je govorilo desno. Dokler nas na neprometni poti ni prehitela stara kripa in se ustavila. »Dónde?« (Kam?) »Para Manuel Antonio, por favor!« (Proti Manuelu Antoniu, prosim!) Možakar s štiričlansko družino mi zamahne z roko, naj vozim za njim, in začne se naš reli. Obcestni znaki opozarjajo, naj dam v nižjo prestavo, česar avtomatski menjalnik ne zmore. S kakih 1800 metrov višine padamo proti ravnici pred morjem. Šele zdaj za nazaj vidim, da so prav takšni predeli Kostarike veliko lepši od turističnih mravljišč.
Letovišče za ameriške upokojence
V mestecu Manuel Antonio velja ena sama logika – logika denarja. Plaža je takšna kot kjer koli na tem svetu. Učitelj surfanja stane 65 dolarjev na uro, vsakih pet minut povlečejo z obale s padalom tandem v zrak. Tam prodajajo slamnike, sladolede, limonade, masaže in vse, kar se prodati da. To je letovišče za ameriške upokojence, ki imajo v povprečju od 3500 do 4000 dolarjev na mesec in plačajo vsako ceno, ki jo pove domačin.
Kavbojska vas na Divjem zahodu
Na parkirišču v kraju Sierpe sva pustila avto za šest dolarjev na dan. Plačala sva 20 dolarjev za hitri čoln, ki je bil kot avtobus, a je divjal vsaj 40 kilometrov na uro. V ustju reke je kapitan spretno lovil prehode med valovi in s krmo smo pristali v peščenem zalivu Drake. Izstopili smo v morje, ker nimajo pomola. Cesta je bila tako prašna, da so bili avtomobili, rastline in bližnje hiše, bolje barake, na debelo prekriti s prahom. Če greste poleti, se namesto dušenja v prahu utapljate v blatu. Naselje iz starih kavbojskih filmov. Nihče ne pride zaradi zaliva Drake, ampak predvsem zaradi izletov v park ali na morje, na potope na otok Caño, na oglede delfinov in želv, poleti kitov. Poldnevni izlet v park Corcovado stane 110 dolarjev, izlet s hitro ladjo na šnorkljanje na Caño pa 95 dolarjev.
Največja nevarnost so bili klopi, ki smo si jih pulili po vrnitvi v barake. Noben repelent jih ni odgnal. Sicer pa smo v štirih urah hoje videli tri vrste opic, nekaj lenivcev, deset vrst ptic, od zelo daleč enega tukana, nekaj ar, ki so kriče preletele goščavo nad nami, eno detlu podobno ptico, tapirja, ki sta počivala, koatije, nekaj pajkov, nobene žabe, kače, jaguarja ... Rangerji so nas temeljito pregledali. Nismo smeli imeti hrane, vodo le v plastenki za večkratno uporabo. Tropski pragozd bi bil še lepši, če bi se skozenj lahko premikal sam in ne bi na vsakem koraku srečeval turistov.
Drago, ker turist plačuje verigo
Včasih so turiste na osrednjo jaso v park vozili s helikopterjem. Potem so ugotovili, da s tem motijo živali in da služi samo lastnik helikopterja. Zato se zdaj peljejo vsi s hitrimi čolni do plaže, kjer se izkrcajo kot v desantu na Normandijo. Nazaj grede se je obvezno ustaviti na revnem kosilu v baraki ob pisarni, ki prodaja izlete. Obisk parka Corcovado so zastavili tako, da nikakor ne služi samo en člen v verigi. Če greš na izlet, obvezno kupiš tudi borno kosilo, prav tako moraš nujno v lokalno trgovino po posebno steklenico, ki stane vsaj štiri dolarje. Zato Kostarika ni poceni.
Naslednjega dne smo se odpeljali na otok Caño na potapljanje od pet do dvajset metrov globoko. Vidimo precej barvitih bitij, pisanih rib in nekaj želv, tudi jegulje, slikovitega polža in korale. A nimamo te sreče, kot jo je imela skupina iz sosednjega čolna, ki je dvakrat v enem dnevu plavala z manto.
V zalivu Drake smo zaplavali samo prvi dan. Tako kot še mladi Nemki in mlad Nemec. Tu bi skoraj doživeli bližnje srečanje s krokodilom. V zaliv se namreč izliva rečica, iz katere včasih zaplava kakšna zverina. To piše v nekaterih, ne pa vseh vodnikih. Niti lastnik apartmajev nas ni opozoril na nevarnost. Krokodil je plaval manj kot sto metrov od nas. Ne bi ga videla, če naju ne bi iz morja poklicala dva Britanca in nama posodila daljnogled.
Razmeroma zaprt zaliv v glavnem služi kot pristanišče brez pomolov. Zjutraj in popoldne je v njem živahno kot na vsaki, a zelo posebni avtobusni postaji, pravi vrvež prihodov in odhodov: na izlete, nazaj v Sierpe. V Draku sva srečala tudi Nizozemko Evelyn s sinom Olejem. Hotela je privarčevati in se z ne najbolj primernim avtom podala na težko pot. Do zaselka na Corcovadu je morala večkrat prečkati reke, voziti po neutrjeni cesti, na koncu je obtičala, ker ji je nekaj preluknjalo gumo. Avantura jo je stala veliko več, kot če bi pustila avto v Sierpeju. A tudi tridnevno parkiranje in samo vožnja v obe smeri vas za dve osebi staneta 100 dolarjev, vsak poldnevni izlet pa še približno toliko na osebo.
Stranske poti so tudi v Kostariki zakon
Z razbeljene in preobljudene obale sva ušla v kostariške hribe in zadela tombolo. San Gerardo de Dota je bil od vsega še najbliže našim Alpam ali Švici. Na 2200 metrih višine, ob glasnem potoku, obdan z drevjem avokada, zvečer samo 8 ali 9 stopinj, čez dan lepo cvetje, veliko kolibrijev. Domačini neusmiljeno krčijo gozd in sadijo avokado. Hrana je bila prvič takšna, da sva v njej uživala. Ob rečici do slapa Catarata sva šla povsem sama. Pot navzgor v hrib pa sva opustila, ker nam za enourni sprehod po privatni poti hočejo računati 15 dolarjev. Prvič v življenju me je med spanjem zeblo v glavo. Ker nisem imel nočne čepice, sem si na glavo nataknil gate (svinčnikov v nos pa ne). Kdor koli se odpravlja v Kostariko, naj se pretirano turističnim krajem izogne, ne plača naj vodnikov, izbere naj stranske poti, se pogovarja z ljudmi – tako jo bo po vsej verjetnosti bolje odnesel.
Mojstri vlomov so nama v kraju z nesrečnim imenom La Fortuna iz avta pred nosom pobrali dvoje sončnih očal, za finale pa še nov mobilnik. Življenje vedno nekaj da in vsaj toliko tudi vzame.
