Prvi delavec naj bi bil prvi minister
Dedič pečarskega bogastva je na prvi pogled vsej prej kot delavski tribun.
Odpri galerijo
Norveški se obeta obrat na levo pod taktirko Jonasa Gahra Støreja. FOTO: Arbeiderpartiet
Preden bodo prešteli vse glasove, sicer ne bo uradno znano, kdo je v ponedeljek zmagal na volitvah v norveški storting, enodomni 169-članski parlament skandinavske kraljevine, vendar tako raziskave javnega mnenja kot politični analitiki napovedujejo, da bo večino dobila socialdemokratska laburistična oziroma uradno Delavska stranka. To pomeni obrat na levo na Norveškem, položaj premiera pa bo najverjetneje zasedel predsednik delavske stranke, 61-letni Jonas Gahr Støre.
Pod njegovim vodstvom so delavci dobili največ glasov na volitvah že leta 2017, vendar jim v podobno kot marsikje na Zahodu vedno bolj razdrobljenem parlamentu ni uspelo sestaviti stabilne koalicijske vlade. Zato je vlado še štiri leta vodila dotedanja premierka Erna Solberg iz desnosredinske Konservativne stranke. Železna Erna, kakor so jo imenovali, je tako postala desna voditeljica vlade z najdaljšim stažem na tradicionalno bolj levo usmerjenem Norveškem. Njena koalicijska vlada je od lanskega leta imela zaradi sporov strank glede priseljevanja sicer manjšinsko podporo v stortingu, vendar jo je kljub odhodu in koalicije podpirala populistična desničarska Napredna stranka.
Tudi če bodo laburisti dejansko zmagali, jih čakajo trda pogajanja glede sestave vlade. Nekatere stranke, predvsem seveda Zeleni, ki veljajo za enega najbolj perspektivnih partnerjev, se namreč zavzemajo za hiter obrat Norveške od naftne industrije, na kateri temelji bogastvo države, k zelenim tehnologijam. Laburisti se zavzemajo za počasnejši prehod. Za prav tako problematično partnerko bi se lahko pokazala levičarska Rdeča stranka, saj se zavzema za brezrazredno družbo po načelih Karla Marxa, se pravi za komunizem.
Zanimivo je, da bi verjetni novi premier Jonas Gahr Støre na prvi pogled sodil vse kam drugam kot v Delavsko stranko. Prihaja iz bogate družine, katere bogastvo temelji na prodaji uspešnega družinskega podjetja, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo litoželeznih peči in kaminov, leta 1977. Njegovo osebno premoženje cenijo na približno šest milijonov evrov. Kot bogat dedič je najprej končal norveško vojaško pomorsko akademijo, potem prestižno politološko institucijo Sciences Po v Parizu. Je bolj ali manj karierni politik, med drugim je bil parlamentarni poslanec, kar je zdaj spet, v letih pred 2013 pa je bil zunanji in zdravstveni minister v levo usmerjenih vladah sedanjega generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga.
Pod njegovim vodstvom so delavci dobili največ glasov na volitvah že leta 2017, vendar jim v podobno kot marsikje na Zahodu vedno bolj razdrobljenem parlamentu ni uspelo sestaviti stabilne koalicijske vlade. Zato je vlado še štiri leta vodila dotedanja premierka Erna Solberg iz desnosredinske Konservativne stranke. Železna Erna, kakor so jo imenovali, je tako postala desna voditeljica vlade z najdaljšim stažem na tradicionalno bolj levo usmerjenem Norveškem. Njena koalicijska vlada je od lanskega leta imela zaradi sporov strank glede priseljevanja sicer manjšinsko podporo v stortingu, vendar jo je kljub odhodu in koalicije podpirala populistična desničarska Napredna stranka.
Erna Solberg naj bi zaključila svoje premierstvo. FOTO: Håkon Mosvold Larsen/AFP
Tudi če bodo laburisti dejansko zmagali, jih čakajo trda pogajanja glede sestave vlade. Nekatere stranke, predvsem seveda Zeleni, ki veljajo za enega najbolj perspektivnih partnerjev, se namreč zavzemajo za hiter obrat Norveške od naftne industrije, na kateri temelji bogastvo države, k zelenim tehnologijam. Laburisti se zavzemajo za počasnejši prehod. Za prav tako problematično partnerko bi se lahko pokazala levičarska Rdeča stranka, saj se zavzema za brezrazredno družbo po načelih Karla Marxa, se pravi za komunizem.
Zanimivo je, da bi verjetni novi premier Jonas Gahr Støre na prvi pogled sodil vse kam drugam kot v Delavsko stranko. Prihaja iz bogate družine, katere bogastvo temelji na prodaji uspešnega družinskega podjetja, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo litoželeznih peči in kaminov, leta 1977. Njegovo osebno premoženje cenijo na približno šest milijonov evrov. Kot bogat dedič je najprej končal norveško vojaško pomorsko akademijo, potem prestižno politološko institucijo Sciences Po v Parizu. Je bolj ali manj karierni politik, med drugim je bil parlamentarni poslanec, kar je zdaj spet, v letih pred 2013 pa je bil zunanji in zdravstveni minister v levo usmerjenih vladah sedanjega generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga.
