Vrnitev izgubljenega sina: Sejf el Islam Gadafi vstopa v politiko
Prepričan je, da lahko prav on reši Libijo, saj ga po zadnjih anketah podpira skoraj 60 odstotkov ljudi, čeprav je njegovo življenje še vedno ogroženo.
Odpri galerijo
Sejf el Islam Gadafi je prepričan, da lahko reši svojo domovino.
FOTO: Paul Hackett/Reuters
Sejf el Islam Gadafi (48), drugi sin pokojnega libijskega voditelja polkovnika Gadafija, ki so ga ubili leta 2011, je oznanil, da se vrača na politično prizorišče. Deset let je preživel v puščavi, saj je na njegovo glavo še vedno razpisana tiralica mednarodnega sodišča za vojne zločine v Haagu.
Kot piše New York Times, naj bi bil trenutno v kontaktu z najmočnejšimi, vplivnimi diplomati na Zahodu, ki imajo moč, da bi ga lahko rehabilitirali in mu dali zeleno luč, saj namerava konec decembra na volitvah kandidirati za predsednika in prevzeti vodenje Libije.
Po smrti diktatorskega očeta je bil namreč v ujetništvu oborožene skupine Zintana, ki pa ga je leta 2017 izpustila, čeprav so mediji dolgo ugibali, ali morda ni bil ubit. V prvih letih ujetništva ni imel stikov z zunanjim svetom. Živel je v kletni sobi v skromni hiši sredi puščave. V sobi ni bilo oken, zato ni vedel, ali je dan ali noč, prav tako je bil prepričan, da ga bodo uporniki usmrtili. Pred strahom in norostjo ga je rešila vera, saj je postal predan musliman.
Mnogi se zdaj sprašujejo, ali je ravno on pravi človek, ki bi lahko v tej kaotični državi končno uveljavil demokracijo in mir. Drugačen je od divjega in nepredvidljivega očeta, ki je več kot 40 let z diktatorsko roko vodil državo. Gadafijevi zadnji trenutki niso bili prav nič veličastni. Človeka, ki je upornike v zadnjem govoru oklical za podgane in ki je dal ubiti na tisoče ljudi, a vendar je v državi ustvaril vsaj navidezno blaginjo, saj je služil z nafto, so prav ti uporniki leta 2011 ujeli v kanalizaciji, polni smeti in umazanije, ter ga v krvavem masakru, ki so ga posnele tudi kamere, ubili.
Sejf el Islam Gadafi je študiral na London School of Economics, vedno je rad govoril o demokraciji in človekovih pravicah, čeprav s svojega zornega kota. Zdelo se je, da bo nekoč nadomestil svojega očeta, ki ga je v zadnjih letih vladavine tudi prepričal, da je izpustil mnoge politične zapornike, do katerih sicer ni imel usmiljenja, saj so jih kruto mučili in ubijali. A potem je prišla revolucija in takrat je seveda stopil na očetovo stran. Libija se je po diktatorjevi smrti znašla v velikem kaosu.
Prav skozi Libijo se vsak dan revni afriški migranti nenadzorovano odpravljajo na včasih smrtonosno pot čez Sredozemlje, v mnogih mestih vladajo oborožene in krute paravojaške enote, celo Islamska država ima v rokah del Libije. Ljudje so lačni, institucije ne delujejo.
Sejf el Islam Gadafi je prepričan, da lahko prav on reši Libijo, saj ga po zadnjih anketah podpira skoraj 60 odstotkov ljudi, čeprav je njegovo življenje še vedno ogroženo. Pred nekaj leti so njegovi nasprotniki na njegovo glavo razpisali nagrado, vredno 30 milijonov dolarjev, a se smrti ne boji in verjame, da svojo domovino pozna bolje kot kdorkoli drug.
Kot piše New York Times, naj bi bil trenutno v kontaktu z najmočnejšimi, vplivnimi diplomati na Zahodu, ki imajo moč, da bi ga lahko rehabilitirali in mu dali zeleno luč, saj namerava konec decembra na volitvah kandidirati za predsednika in prevzeti vodenje Libije.
Po smrti diktatorskega očeta je bil namreč v ujetništvu oborožene skupine Zintana, ki pa ga je leta 2017 izpustila, čeprav so mediji dolgo ugibali, ali morda ni bil ubit. V prvih letih ujetništva ni imel stikov z zunanjim svetom. Živel je v kletni sobi v skromni hiši sredi puščave. V sobi ni bilo oken, zato ni vedel, ali je dan ali noč, prav tako je bil prepričan, da ga bodo uporniki usmrtili. Pred strahom in norostjo ga je rešila vera, saj je postal predan musliman.
Mnogi se zdaj sprašujejo, ali je ravno on pravi človek, ki bi lahko v tej kaotični državi končno uveljavil demokracijo in mir. Drugačen je od divjega in nepredvidljivega očeta, ki je več kot 40 let z diktatorsko roko vodil državo. Gadafijevi zadnji trenutki niso bili prav nič veličastni. Človeka, ki je upornike v zadnjem govoru oklical za podgane in ki je dal ubiti na tisoče ljudi, a vendar je v državi ustvaril vsaj navidezno blaginjo, saj je služil z nafto, so prav ti uporniki leta 2011 ujeli v kanalizaciji, polni smeti in umazanije, ter ga v krvavem masakru, ki so ga posnele tudi kamere, ubili.
Sejf el Islam Gadafi je študiral na London School of Economics, vedno je rad govoril o demokraciji in človekovih pravicah, čeprav s svojega zornega kota. Zdelo se je, da bo nekoč nadomestil svojega očeta, ki ga je v zadnjih letih vladavine tudi prepričal, da je izpustil mnoge politične zapornike, do katerih sicer ni imel usmiljenja, saj so jih kruto mučili in ubijali. A potem je prišla revolucija in takrat je seveda stopil na očetovo stran. Libija se je po diktatorjevi smrti znašla v velikem kaosu.
Prav skozi Libijo se vsak dan revni afriški migranti nenadzorovano odpravljajo na včasih smrtonosno pot čez Sredozemlje, v mnogih mestih vladajo oborožene in krute paravojaške enote, celo Islamska država ima v rokah del Libije. Ljudje so lačni, institucije ne delujejo.
Sejf el Islam Gadafi je prepričan, da lahko prav on reši Libijo, saj ga po zadnjih anketah podpira skoraj 60 odstotkov ljudi, čeprav je njegovo življenje še vedno ogroženo. Pred nekaj leti so njegovi nasprotniki na njegovo glavo razpisali nagrado, vredno 30 milijonov dolarjev, a se smrti ne boji in verjame, da svojo domovino pozna bolje kot kdorkoli drug.
