Do šolskega spričevala v bolniški postelji
Sedem desetletij šole za obolele in bolne otroke in mladostnike, ki se je izkazala tudi v epidemiji.
Odpri galerijo
Bolni otroci se v pouk vključijo, tudi če so v bolnišnici le nekaj dni. Zanje so predvidene sprostitvene učne dejavnosti, za tiste, ki so v bolnišnici mesece, pa je odločilno sodelovanje z matičnimi šolami, ki pošljejo program. Foto arhiv Bolnišnične šole
Do začetka šolskih počitnic so le še štirje dnevi, in nič drugače ni za otroke in mladostnike, ki bodo razred oziroma letnik končali iz postelje v bolnišnici ali doma. »Tudi v bolnišnični šoli je letošnje leto zaznamovala epidemija, zato bo zaključek minil brez kulturne slovesnosti v avli pediatrične klinike, a se bomo prav tako slavnostno in s pohvalami poslovili po oddelkih in po zoomu. Neobičajno šolsko leto bomo pač sklenili na neobičajen način, kot smo tudi lanskega,« je zadnjih deset mesecev v besede strnila Tanja Bečan, vodja Bolnišnične šole Ljubljana. V novem šolskem letu bodo praznovali že 70-letnico delovanja.
Šolanje v bolnišnici je osnoval pediater profesor dr. Marij Avčin že davnega leta 1951, ko sta bili povsem drugačni tako šola kot bolnišnično zdravljenje. Zgledoval se je po angleški bolnišnični šoli, eni najstarejših v Evropi, ki jo je spoznal med študijskim obiskom. Na ljubljansko pediatrično kliniko je povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki jo je kot honorarno sodelavko plačevala bolnišnica, šele od leta 1958 sodi pod šolski sistem.
»Marsikdaj razmišljam o tej gospe, kako je stopila povsem v neznano. A ko prebiram, kako je poučevala otroke, je delala prav tako, kot je treba. In to že v časih, ko je bila bolnica zaprta ustanova, starši še niso mogli na obisk, ležalne dobe pa so bile nekajkrat daljše. Otroci na ortopedski kliniki, denimo, so tu bivali tudi leto in več,« je Tanja Bečan uprla pogled v preteklost. V sedmih desetletjih se je bolnišnična šola, ki je uradno organizirana v okviru Osnovne šole Ledina in deluje na pediatrični kliniki, otroškem oddelku dermatovenerološke in ortopedske klinike, na psihiatrični kliniki ter na rehabilitacijskem inštitutu Soča, res korenito spremenila, precej že v zadnjih dvajsetih letih.
Že pred enaindvajsetimi leti so bolne otroke in mladostnike začeli poučevati na daljavo, kar so zdravi izkusili šele med lansko epidemijo. Ko se je šola leta 2009 preselila na novo pediatrično kliniko, pa se je pouk začel vse bolj individualizirati zaradi drugačnih načinov zdravljenja in danes je individualnega poučevanja kar 90 odstotkov; bolnišnična šola namreč sledi razvoju medicine.
»Modernizirali smo se tako v pristopu kot z uporabo sodobnih tehnologij. Na spletu je ogromno poučnih gradiv, ki so dragocena zlasti pri pouku kemije in fizike, saj eksperimente stežka izvajamo, pa tudi pri geografiji in zgodovini, kar je v veliko pomoč predvsem pri poučevanju dolgotrajno bolnih otrok. Skozi leta se je okrepilo tudi sodelovanje z matičnimi šolami, ki je ključno za vrnitev otroka v šolske klopi, zdaj je tam tudi veliko več posluha za bolne otroke, kot ga je bilo še pred dvajsetimi leti, kar kaže, da smo se kot družba vendarle senzibilizirali,« je posebnosti opisala sogovornica, po izobrazbi profesorica slovenskega jezika in primerjalne književnosti.
Epidemija pa je mnoge doslej zdrave otroke tudi zaradi šolanja na daljavo pahnila na rob. Obupali so, zašli v hude duševne stiske in končali na zdravljenju v bolnišnici, pripoveduje Tanja Bečan in priznava, da česa podobnega še ni videla v svoji karieri, čeprav jo bo kmalu sklenila z upokojitvijo. »Šola bi morala biti varovalni dejavnik in je lahko nekaj čudovitega, a v bolnišnični šoli vidimo, da je zlasti v epidemiji postala tudi vir velikih stisk. Tako zaželena vrnitev v šolo je zaradi brutalnega ritma ocenjevanja, zahtev po znanju, ki ga učenci niso mogli pridobiti, privedlo do tega, da so oddelki otroške psihiatrije prepolni, še posebej težko je bilo za devetošolce. Tudi ob koncu običajnega šolskega leta se zaradi šolskih pritiskov napolni pediatrična klinika, zato se moramo vprašati, kakšno šolo res želimo,« je kritična predvsem do šolskih oblasti, ki tudi med epidemijo niso storile nič, da bi primerno podprle učitelje, saj pouk na daljavo ni le preslikava pouka v živo.
Učitelji so se po njenem videnju trudili po najboljših močeh, a prav v bolnišnični šoli, v kateri se znajdejo otroci iz vse Slovenije, se kaže, kako zelo različni so bili pristopi poučevanja na daljavo, zato so velike tudi razlike v znanju otrok in mladine.
Kako motivirati otroka, mladostnika, ki je zaradi nakopičenih stisk zaradi šole poskušal storiti samomor, da ponovno seže po šolskih knjigah? Za vsakega otroka posebej, timsko z zdravniki in oddelčnimi strokovnimi timi načrtujejo, kako mu pomagati. Veliko prizadevnosti je potrebne, pritrjuje vodja šole, predvsem pri otrocih po resnih poskusih samomora, pri tistih, ki tonejo v žalost, obup in depresijo, pa tistih z anksioznimi motnjami, z zapletenimi motnjami hranjenja ...
»Pokazati jim je treba, da sta upanje in izhod in da se bomo vsi trudili. Kljub vsemu moramo naprej v nekem tempu, ki ga otrok zmore, drugače bo še tukaj obupal. In pri tem hodiš po tanki liniji,« je poudarila učiteljica slovenskega pouka Manja Žugman, ena od 23 učiteljic in učiteljev ljubljanske bolnišnične šole. Ta je samostojna enota, medtem ko so bolnišnični oddelki po Sloveniji organizirani v okviru šole, ki je najbliže bolnišnici , zato so tudi učitelji, ki poučujejo na bolnišnični šoli, s tiste šole.
Osnovnošolcev je v dolgoletnem povprečju več kot polovica, a kot pravi Tanja Bečan, se v zadnjem desetletju povečuje število dijakov, saj jim po zakonodaji ne pripada toliko dodatne pomoči kot osnovnošolcem. Sicer pa je največ ur pouka realiziranih na onkološkem oddelku, na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča in na oddelku otroške in adolescentne psihiatrije, kjer so hospitalizacije daljše.
Med epidemijo je bilo bolne otroke še veliko težje motivirati za šolanje kot minula leta, priznava Manja Žugman. V zakonodaji sicer piše, da imajo v bolnišnici lahko pouk, torej da to ni nujno, zato so še toliko pomembnejše učiteljeve sposobnosti. Imeti mora empatijo in sočutje, biti pa mora tudi fleksibilen, saj je poučevanje prilagojeno zdravstvenim obravnavam in terapijam, poteka pa tako dopoldne kot popoldne.
»Kot učitelj moraš biti potrpežljiv in si vzeti dovolj časa, moraš začutiti otroka, tudi njegov tempo dela in raven znanja, pogosto moraš snov večkrat razložiti. Otroci velikokrat ne zmorejo, niso pripravljeni, so utrujeni. Zato je dobro imeti rezervni načrt, kako boš prišel do učnega cilja, otrok pa ne bo občutil, da ga je ura preobremenila. Pomembno je, da čuti, da gre naprej in da zmore. Tako krepimo samozaupanje, da bo kljub bolezni zmogel. In otroške oči, ki kažejo to željo, tudi učitelja ženejo naprej,« je povedala.
Največ dva otroka na šolsko leto se v bolnišnično šolo ne vključita, pa še to, ker tega ne želijo starši. V pouk se vključijo, tudi če so v bolnici le nekaj dni. Zanje so predvidene spodbudne, sprostitvene dejavnosti, vezane na šolski kurikulum, za tiste, ki so v bolnišnici tedne, mesece, morda celo leto, pa je odločilno sodelovanje z matičnimi šolami. Te pošljejo program, ki ga bodo v tem času realizirali sošolci in tega poskušajo v največji možni meri z učencem uresničiti tudi njihovi kolegi v bolnišnični šoli.
Manja Žugman je v letošnjem letu pripravljala na maturitetni izpit dekle, ki je zaradi hude bolezni že 3. letnik zaključila ob pomoči bolnišnične šole. »Dobro sva se organizirali, v veliko pomoč pa mi je tudi to, da sodelujem pri ocenjevanju mature, zato vem, kakšna raven znanja se zahteva in kje so najpogostejše napake. Sicer pa je dijakinja pouk pri nekaterih predmetih nadaljevala s svojimi profesorji in je uspešno končala četrti letnik. Zdaj bo pristopila k maturi v spomladanskem roku, kar je velik dosežek, ki ga brez bolnišnične šole in brez sodelovanja z matično šolo ne bi zmogla. Pri maturi ni 'popusta' niti za bolne,« je poudarila. Sicer pa v nasprotju z osnovnošolci učitelji bolnišnične šole srednješolcev ne ocenjujejo, to je v pristojnosti matične šole, in če dijak ne zmore končati letnika, ga običajno raztegnejo v dve leti.
Bolnišnična šola, v katero je vsako leto skupaj vključenih okoli 1700 otrok in mladostnikov, je tudi šola življenjskih preizkušenj, tako za učence kot za učitelje. »Ko se vračajo na kontrole, zmeraj povedo, kako je bila naša šola svojevrstna, včasih težka, a vendarle prijetna izkušnja, ki jih je peljala do cilja. In da brez nje ne bi dosegli, kar so si želeli. A vse zgodbe se ne končajo srečno, kar je težko tudi za nas. Čeprav nam zdravniki iz kolegialnosti nudijo psihično pomoč, si vendarle želimo, da bi nekoč imeli financirano supervizijo,« sta izpostavili sogovornici.
V šolskem letu, ki gre h koncu, je tudi bolnišnična šola potekala v živo in na daljavo, tako da so pouku književnosti marsikdaj prisluhnile tudi babice, ki so nostalgično priznale, da jih je to vrnilo v njihove šolske čase, je še razkrila Manja Žugman. Bile pa so tudi zabavne situacije, ki so vse skupaj nasmejale.
Šolanje v bolnišnici je osnoval pediater profesor dr. Marij Avčin že davnega leta 1951, ko sta bili povsem drugačni tako šola kot bolnišnično zdravljenje. Zgledoval se je po angleški bolnišnični šoli, eni najstarejših v Evropi, ki jo je spoznal med študijskim obiskom. Na ljubljansko pediatrično kliniko je povabil učiteljico Bredo Juvančič, ki jo je kot honorarno sodelavko plačevala bolnišnica, šele od leta 1958 sodi pod šolski sistem.
»Marsikdaj razmišljam o tej gospe, kako je stopila povsem v neznano. A ko prebiram, kako je poučevala otroke, je delala prav tako, kot je treba. In to že v časih, ko je bila bolnica zaprta ustanova, starši še niso mogli na obisk, ležalne dobe pa so bile nekajkrat daljše. Otroci na ortopedski kliniki, denimo, so tu bivali tudi leto in več,« je Tanja Bečan uprla pogled v preteklost. V sedmih desetletjih se je bolnišnična šola, ki je uradno organizirana v okviru Osnovne šole Ledina in deluje na pediatrični kliniki, otroškem oddelku dermatovenerološke in ortopedske klinike, na psihiatrični kliniki ter na rehabilitacijskem inštitutu Soča, res korenito spremenila, precej že v zadnjih dvajsetih letih.
Bolnišnična šola sledi razvoju medicine
Že pred enaindvajsetimi leti so bolne otroke in mladostnike začeli poučevati na daljavo, kar so zdravi izkusili šele med lansko epidemijo. Ko se je šola leta 2009 preselila na novo pediatrično kliniko, pa se je pouk začel vse bolj individualizirati zaradi drugačnih načinov zdravljenja in danes je individualnega poučevanja kar 90 odstotkov; bolnišnična šola namreč sledi razvoju medicine.
»Modernizirali smo se tako v pristopu kot z uporabo sodobnih tehnologij. Na spletu je ogromno poučnih gradiv, ki so dragocena zlasti pri pouku kemije in fizike, saj eksperimente stežka izvajamo, pa tudi pri geografiji in zgodovini, kar je v veliko pomoč predvsem pri poučevanju dolgotrajno bolnih otrok. Skozi leta se je okrepilo tudi sodelovanje z matičnimi šolami, ki je ključno za vrnitev otroka v šolske klopi, zdaj je tam tudi veliko več posluha za bolne otroke, kot ga je bilo še pred dvajsetimi leti, kar kaže, da smo se kot družba vendarle senzibilizirali,« je posebnosti opisala sogovornica, po izobrazbi profesorica slovenskega jezika in primerjalne književnosti.
Epidemija pa je mnoge doslej zdrave otroke tudi zaradi šolanja na daljavo pahnila na rob. Obupali so, zašli v hude duševne stiske in končali na zdravljenju v bolnišnici, pripoveduje Tanja Bečan in priznava, da česa podobnega še ni videla v svoji karieri, čeprav jo bo kmalu sklenila z upokojitvijo. »Šola bi morala biti varovalni dejavnik in je lahko nekaj čudovitega, a v bolnišnični šoli vidimo, da je zlasti v epidemiji postala tudi vir velikih stisk. Tako zaželena vrnitev v šolo je zaradi brutalnega ritma ocenjevanja, zahtev po znanju, ki ga učenci niso mogli pridobiti, privedlo do tega, da so oddelki otroške psihiatrije prepolni, še posebej težko je bilo za devetošolce. Tudi ob koncu običajnega šolskega leta se zaradi šolskih pritiskov napolni pediatrična klinika, zato se moramo vprašati, kakšno šolo res želimo,« je kritična predvsem do šolskih oblasti, ki tudi med epidemijo niso storile nič, da bi primerno podprle učitelje, saj pouk na daljavo ni le preslikava pouka v živo.
Učitelji so se po njenem videnju trudili po najboljših močeh, a prav v bolnišnični šoli, v kateri se znajdejo otroci iz vse Slovenije, se kaže, kako zelo različni so bili pristopi poučevanja na daljavo, zato so velike tudi razlike v znanju otrok in mladine.
Kako motivirati otroka, ki ga je šola pripeljala do bolnišnice
Kako motivirati otroka, mladostnika, ki je zaradi nakopičenih stisk zaradi šole poskušal storiti samomor, da ponovno seže po šolskih knjigah? Za vsakega otroka posebej, timsko z zdravniki in oddelčnimi strokovnimi timi načrtujejo, kako mu pomagati. Veliko prizadevnosti je potrebne, pritrjuje vodja šole, predvsem pri otrocih po resnih poskusih samomora, pri tistih, ki tonejo v žalost, obup in depresijo, pa tistih z anksioznimi motnjami, z zapletenimi motnjami hranjenja ...
»Pokazati jim je treba, da sta upanje in izhod in da se bomo vsi trudili. Kljub vsemu moramo naprej v nekem tempu, ki ga otrok zmore, drugače bo še tukaj obupal. In pri tem hodiš po tanki liniji,« je poudarila učiteljica slovenskega pouka Manja Žugman, ena od 23 učiteljic in učiteljev ljubljanske bolnišnične šole. Ta je samostojna enota, medtem ko so bolnišnični oddelki po Sloveniji organizirani v okviru šole, ki je najbliže bolnišnici , zato so tudi učitelji, ki poučujejo na bolnišnični šoli, s tiste šole.
Osnovnošolcev je v dolgoletnem povprečju več kot polovica, a kot pravi Tanja Bečan, se v zadnjem desetletju povečuje število dijakov, saj jim po zakonodaji ne pripada toliko dodatne pomoči kot osnovnošolcem. Sicer pa je največ ur pouka realiziranih na onkološkem oddelku, na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča in na oddelku otroške in adolescentne psihiatrije, kjer so hospitalizacije daljše.
Bolnišnična šola ima velik pomen pri zdravljenju, poudarja dr. Marija Anderluh. Foto Uroš Hočevar
Kar 58 odstotkov več hospitalizacij na psihiatriji
Po besedah pedopsihiatrinje dr. Marije Anderluh, predstojnice službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Ljubljana, je bilo v prvih petih mesecih letošnjega leta na oddelku hospitaliziranih 58 odstotkov več otrok kot v enakem obdobju lani. Sprejemali so le urgentne primere, otroke in mladostnike z depresivnimi stanji, suicidalno ogroženostjo ali po poskusih samomora, s samopoškodovalnim vedenjem in akutno ogroženostjo zaradi motenj hranjenja. »To je le vrh ledene gore težav, ki jih doživljajo številni otroci. Pred covidom smo obravnavali tudi mlajše otroke z vedenjskimi težavami, v zadnjih mesecih pa večinoma 12-, 13-, 14-letnike. Starostna meja se niža, med tistimi, ki so si poskušali vzeti življenje, so tudi 12-letniki. V veliki večini so med našimi pacienti dekleta,« je povzela.
Pomemben del zdravljenja prinaša tudi bolnišnična šola. Kolegi učitelji in specialni pedagogi so tesno vpeti v proces zdravljenja, že pri diagnostiki. Z opazovanjem otroka pri šolskem delu prepoznavajo, kaj ga je pripeljalo do stiske in kakšno terapevtsko pomoč potrebuje. »Bolnišnična šola ima veliko vlogo tudi pri vračanju otroka v običajno življenje, saj nudi individualno učno pomoč, dokler še ne zmore v običajno šolo. Nekateri potrebujejo tudi več mesecev za vrnitev v učni proces,« je povedala.
Težko je napovedati, kdaj se bodo razmere, ki jih je povzročila epidemija, umirile. »Treba bi bilo izkoristiti počitnice, da bi se čim več otrok lahko vključilo v brezplačne telesne aktivnosti, da bi jih odtegnili od zaslonov in jih morda spodbudili k branju, predvsem pa jim omogočili utrditi dnevni ritem aktivnosti. Sistemsko bi morali aktivirati športne pedagoge in prostovoljce k organiziranju športnih aktivnosti, tudi gibanje podpira dobro počutje in duševno zdravje, predvsem pa bilo treba za vse otroke v okviru šol zagotavljati osnovne potrebe po stabilnosti, čustveni uravnanosti in medosebni povezanosti. Številni otroci bodo z začetkom naslednjega leta zagotovo potrebovali individualno učno pomoč, da bodo nadoknadili nakopičene luknje v znanju,« je prepričana.
Po besedah pedopsihiatrinje dr. Marije Anderluh, predstojnice službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki Ljubljana, je bilo v prvih petih mesecih letošnjega leta na oddelku hospitaliziranih 58 odstotkov več otrok kot v enakem obdobju lani. Sprejemali so le urgentne primere, otroke in mladostnike z depresivnimi stanji, suicidalno ogroženostjo ali po poskusih samomora, s samopoškodovalnim vedenjem in akutno ogroženostjo zaradi motenj hranjenja. »To je le vrh ledene gore težav, ki jih doživljajo številni otroci. Pred covidom smo obravnavali tudi mlajše otroke z vedenjskimi težavami, v zadnjih mesecih pa večinoma 12-, 13-, 14-letnike. Starostna meja se niža, med tistimi, ki so si poskušali vzeti življenje, so tudi 12-letniki. V veliki večini so med našimi pacienti dekleta,« je povzela.
Pomemben del zdravljenja prinaša tudi bolnišnična šola. Kolegi učitelji in specialni pedagogi so tesno vpeti v proces zdravljenja, že pri diagnostiki. Z opazovanjem otroka pri šolskem delu prepoznavajo, kaj ga je pripeljalo do stiske in kakšno terapevtsko pomoč potrebuje. »Bolnišnična šola ima veliko vlogo tudi pri vračanju otroka v običajno življenje, saj nudi individualno učno pomoč, dokler še ne zmore v običajno šolo. Nekateri potrebujejo tudi več mesecev za vrnitev v učni proces,« je povedala.
Težko je napovedati, kdaj se bodo razmere, ki jih je povzročila epidemija, umirile. »Treba bi bilo izkoristiti počitnice, da bi se čim več otrok lahko vključilo v brezplačne telesne aktivnosti, da bi jih odtegnili od zaslonov in jih morda spodbudili k branju, predvsem pa jim omogočili utrditi dnevni ritem aktivnosti. Sistemsko bi morali aktivirati športne pedagoge in prostovoljce k organiziranju športnih aktivnosti, tudi gibanje podpira dobro počutje in duševno zdravje, predvsem pa bilo treba za vse otroke v okviru šol zagotavljati osnovne potrebe po stabilnosti, čustveni uravnanosti in medosebni povezanosti. Številni otroci bodo z začetkom naslednjega leta zagotovo potrebovali individualno učno pomoč, da bodo nadoknadili nakopičene luknje v znanju,« je prepričana.
Med epidemijo je bilo bolne otroke še veliko težje motivirati za šolanje kot minula leta, priznava Manja Žugman. V zakonodaji sicer piše, da imajo v bolnišnici lahko pouk, torej da to ni nujno, zato so še toliko pomembnejše učiteljeve sposobnosti. Imeti mora empatijo in sočutje, biti pa mora tudi fleksibilen, saj je poučevanje prilagojeno zdravstvenim obravnavam in terapijam, poteka pa tako dopoldne kot popoldne.
»Kot učitelj moraš biti potrpežljiv in si vzeti dovolj časa, moraš začutiti otroka, tudi njegov tempo dela in raven znanja, pogosto moraš snov večkrat razložiti. Otroci velikokrat ne zmorejo, niso pripravljeni, so utrujeni. Zato je dobro imeti rezervni načrt, kako boš prišel do učnega cilja, otrok pa ne bo občutil, da ga je ura preobremenila. Pomembno je, da čuti, da gre naprej in da zmore. Tako krepimo samozaupanje, da bo kljub bolezni zmogel. In otroške oči, ki kažejo to željo, tudi učitelja ženejo naprej,« je povedala.
Največ dva otroka na šolsko leto se v bolnišnično šolo ne vključita, pa še to, ker tega ne želijo starši. V pouk se vključijo, tudi če so v bolnici le nekaj dni. Zanje so predvidene spodbudne, sprostitvene dejavnosti, vezane na šolski kurikulum, za tiste, ki so v bolnišnici tedne, mesece, morda celo leto, pa je odločilno sodelovanje z matičnimi šolami. Te pošljejo program, ki ga bodo v tem času realizirali sošolci in tega poskušajo v največji možni meri z učencem uresničiti tudi njihovi kolegi v bolnišnični šoli.
Iz bolnišnice do mature
Profesorica slovenskega pouka Manja Žugman v bolnišnični šoli poučuje že desetletje tako osnovnošolce kot srednješolce, letos je na maturo pripravljala dijakinjo 4. letnika. Foto arhiv Bolnišnične šole
Manja Žugman je v letošnjem letu pripravljala na maturitetni izpit dekle, ki je zaradi hude bolezni že 3. letnik zaključila ob pomoči bolnišnične šole. »Dobro sva se organizirali, v veliko pomoč pa mi je tudi to, da sodelujem pri ocenjevanju mature, zato vem, kakšna raven znanja se zahteva in kje so najpogostejše napake. Sicer pa je dijakinja pouk pri nekaterih predmetih nadaljevala s svojimi profesorji in je uspešno končala četrti letnik. Zdaj bo pristopila k maturi v spomladanskem roku, kar je velik dosežek, ki ga brez bolnišnične šole in brez sodelovanja z matično šolo ne bi zmogla. Pri maturi ni 'popusta' niti za bolne,« je poudarila. Sicer pa v nasprotju z osnovnošolci učitelji bolnišnične šole srednješolcev ne ocenjujejo, to je v pristojnosti matične šole, in če dijak ne zmore končati letnika, ga običajno raztegnejo v dve leti.
Bolnišnična šola, v katero je vsako leto skupaj vključenih okoli 1700 otrok in mladostnikov, je tudi šola življenjskih preizkušenj, tako za učence kot za učitelje. »Ko se vračajo na kontrole, zmeraj povedo, kako je bila naša šola svojevrstna, včasih težka, a vendarle prijetna izkušnja, ki jih je peljala do cilja. In da brez nje ne bi dosegli, kar so si želeli. A vse zgodbe se ne končajo srečno, kar je težko tudi za nas. Čeprav nam zdravniki iz kolegialnosti nudijo psihično pomoč, si vendarle želimo, da bi nekoč imeli financirano supervizijo,« sta izpostavili sogovornici.
V šolskem letu, ki gre h koncu, je tudi bolnišnična šola potekala v živo in na daljavo, tako da so pouku književnosti marsikdaj prisluhnile tudi babice, ki so nostalgično priznale, da jih je to vrnilo v njihove šolske čase, je še razkrila Manja Žugman. Bile pa so tudi zabavne situacije, ki so vse skupaj nasmejale.
