Društvo, ki je spremljalo in spreminjalo mesto ob Savinji
Celjsko turistično društvo je v svoji 150-letni zgodovini pustilo močan pečat v mestu ob Savinji. Sprva so promovirali takrat še kristalno čisto Savinjo in vabili v njene menda zdravilne kopeli. Naloge društva pa so se skozi desetletja množile. Urejali so mestni park, skrbeli za vse nasade v mestu. Obnavljali so Stari grad, prirejali koncerte, plese in druge družabne dogodke. Danes med drugim opominjajo na celjski kraljici in znamenite Celjane s celopostavnimi figurami ter postavljajo likovne razstave. Najstarejše tovrstno društvo v državi še ni za v muzej, a razstava v Muzeju novejše zgodovine Celje (MNZC) je vredna ogleda. Ker ni le razstava o društvu, ampak o mestu. Lepem mestu.
Olepševalno društvo so ustanovili avgusta 1871 na pobudo takratnega župana dr. Josefa Neckermanna. Kot je povedala avtorica razstave v MNZC in urednica kataloga dr. Marija Počivavšek, je bilo prvo takšno društvo na današnjem slovenskem ozemlju, sledila so mu društva v Kranju, Mariboru in Postojni. Da so tako društvo ustanovili, pa verjetno niti ni naključje. Celje je imelo v tistih časih povsem drugačen sloves kot danes, razlaga: »Slovelo je kot prijazno letoviško mestece, kot biser na Savinji, južni Heidelberg. Močan element je bila Savinja, ki je bila takrat še kristalno čista.«
Ob reki so uredili moško in žensko kopališče. »Voda v Savinji je vedno čista in prozorna, kakor studenčnica, torej že zavolj tega jako pripravna za kopanje. K temu pa še pridejo druge dobre lastnosti, namreč, da struga ni pregloboka, da je navadno topla in da ima zdravilno moč, kakor vode po bližnjih toplicah,« so zapisali v tedniku Slovenski gospodar maja 1878. Kopališki turizem je cvetel. Tako je komite za tujski promet leta 1908 izdal letak Cilli v nemščini. Tam so bili o mestu s sedem tisoč prebivalci zapisani sami presežniki. Da ima blago klimo, da smo s hitrim vlakom z Dunaja in iz Budimpešte v mestu v sedmih urah, iz Trsta in z Reke pa v petih, da je to priljubljena spodnještajerska poletna osvežitev. Da ima lepo okolico, zdravilna kopališča, široke tlakovane ulice z velikimi modernimi zgradbami in ljubkimi četrtmi vil in da je – kako drugače kot danes – popolnoma brez prahu.
Mesto rož
V nemškem prospektu so še posebej omenili mestni park, ki da je »dragulj s senčnimi drevoredi, mikavnimi stezami po vzpetinah in dolinah, kjer se obiskovalec počuti nadvse prijetno«. Za mestni park ter celotno podobo mesta in druge nasade je skrbelo prav olepševalno društvo. Park je bil takrat središče društvenih prireditev, poleti je dvakrat na teden tam igrala kapela glasbenega društva, ob obisku prestolonaslednika Rudolfa leta 1887 pa so v mestni park umestili paviljon.
V parku so imeli otroško in teniško igrišče, kjer je bilo pozimi drsališče. Imeli so svojega vrtnarja Martina Jelovška ter za Staro grofijo zgradili rastlinjak oziroma cvetličnjak. Pred vhodom je bil nasad vrtnic, lončnice iz cvetličnjaka pa so tudi prodajali meščanom. »Tako se je društvo tudi delno financiralo. V enem obdobju so se s tem intenzivno ukvarjali, več kot sto sort dalij je bilo na voljo, prav tako drugo cvetje. Zato so rekli, da Celje postaja mesto rož,« je dejala Počivavškova.
Industrija pred turizmom
Po mestu so zasadili številne nasade in drevorede. »Najpomembnejši element med obema vojnama pa je bilo odprtje tujskoprometne pisarne, torej turistične pisarne, ki je od leta 1930 delovala v Putnikovem paviljonu, poznanem tudi kot Šubičev paviljon,« je razložila Počivavškova. Načrte za paviljon v neposredni bližini železniške postaje je naredil slovenski arhitekt Vladimir Šubic. Podrli so ga avgusta 2005 zaradi posodobitve in razširitve ceste. Kljub obljubam ga Celje do danes ni dobilo nazaj.
V turističnem društvu so si zelo prizadevali, da bi mesto dobilo status turističnega mesta. To jim je leta 1936 tudi uspelo. Nato je sledil cilj, da postavijo najmodernejše kopališče v državi. A Savinja še zdaleč ni bila več kristalno čista, na kar so v turističnem društvu opozarjali že kar nekaj časa. V mesto je pritekla onesnažena. Ugotavljali so, da so bili krivci keramična tovarna v Libojah, tkalnica v Preboldu, šoštanjska usnjarna in premogovniki v Zabukovici in Libojah. V Celju so bili že tako obupani, da so šli po pomoč k banu Marku Natlačenu v Ljubljano. Tam pa hladen tuš. Natlačen se je zavzel za industrijo z besedami, »da je najprej kruh, nato voda, potrebna za piti, in nato šele voda za kopanje«. Dodal je, da je »Celje predvsem veliko industrijsko mesto, ki živi od industrije, ne pa od tujskega prometa, ki je zanj le postranska pridobitna panoga«.
Gremo na grad
Po drugi svetovni vojni je turistično društvo obnovilo svoje delovanje. Leta 1949 so dobili v upravljanje Stari grad. Da bi obnovitvena dela lažje potekala, so ustanovili podjetje Remont. Denar so zbirali tudi s prireditvami, kot je bila tombola leta 1968. Glavne nagrade so bile dva avtomobila, dva motorja, pralni stroj, hladilnik, radio in televizija. Izkupiček je bil namenjen obnovi Starega gradu. Za lažjo in usklajeno promocijo so ustanovili še podjetje Reklama. Obe delujeta še danes, a seveda v precej drugačni obliki. V petdesetih so zgradili tudi gostišče na Starem gradu, urejali so Pelikanovo pešpot, cesto na grad. Stari grad je postal ključna turistična točka, kot je bil ob začetku delovanja društva mestni park. Na gradu so bile tudi številne prireditve in trdo delo se je očitno izplačalo. Leta 1979 so namreč na gradu našteli kar 166.242 obiskovalcev, čeprav takrat niti asfaltirane ceste do tja ni bilo. To je bila ena najbolj obiskanih turističnih točk v državi.
Društvo je bilo v mestu zelo dejavno. Organizirali so številne prireditve in koncerte tako v mestnem parku kot na gradu, plese, silvestrovanja, tekmovanje gostincev, maškarade, pustovanje, tombole … Leta 1961 so v turističnem društvu prvič izdali časopis Lepo mesto, izhajal je v nakladi od 3000 do 5000 izvodov, najvišja je bila 5500 izvodov, razlaga Počivavškova: »Gre za fenomenalen mestni časopis. Predlagala sem Osrednji knjižnici Celje, da bi ga digitalizirali in bo na ogled na spletnem portalu Sistory.« Katalog, ki spremlja razstavo, je posebna izdaja občasnika Lepo mesto.
Nova država, spet vse znova
Po osamosvojitvi je društvo nadaljevalo delo na gradu, kasneje pa je novoustanovljeni javni zavod Celeia postopno prevzel precej njegovih dejavnosti. Potem se je zapletlo še s sodnim sporom, saj je občina hotela grad dati v upravljanje zavodu Celeia, v zemljiški knjigi pa je imelo do tega pravico turistično društvo. Nazadnje so se sporazumeli; društvo se je odreklo gradu in dobilo prostore v Kvartirni hiši na Gosposki ulici, kjer še vedno deluje. V zadnjih letih se ukvarjajo s promocijo in postavljanjem spomenikov celjskima kraljicama, Barbari Celjski na Češkem in Ani Celjski na Poljskem. Imajo velik projekt Celjska zgodba, v katerem nameravajo postaviti 30 celopostavnih figur znamenitih Celjank in Celjanov. Začeli so z Almo Karlin, ki je na ogled tudi na razstavi v MNZC. Sicer pa pripravljajo še likovne razstave in v Kvartirni hiši so zasnovali galerijo. V imenu društva je tako po novem tudi kultura.
Razstava, pri kateri so poleg MNZC sodelovali še Turistično in kulturno društvo Celje, Pokrajinski muzej Celje, Zgodovinski arhiv Celje in Osrednja knjižnica Celje, bo na ogled do konca februarja. Fotografije, predmeti, letaki, opozorilna tabla o tem, da kostanjevi olupki pač ne sodijo na tla … pričajo o času, ko je zeleno resnično nekaj štelo. In bilo je lepo.
