Beseda dvoživka je bila v slovenščini verjetno prvič zapisana v 19. stoletju. Najdemo jo na primer v Cigaletovem Nemško-slovenskem slovarju iz leta 1860, kjer je navedena ob iztočnici Amphibium in sinonimu vodozemna žival.

V SSKJ2 je razložena kot »žival, ki živi na kopnem in v vodi«. Dvoživka pa ni le žival, temveč se uporablja tudi kot sinonim za amfibijsko letalo, ki lahko vzleta in pristaja na kopnem ali na vodi.

Lahko pa označuje tudi človeka. Včasih se je uporabljala kot sinonim za polkmeta, torej za posameznika, ki del dohodka ustvari na kmetiji in del iz kake druge dejavnosti. V zadnjem času pa se ob besedi dvoživka pogosto pojavlja pridevnik zdravniški. Nekateri pravijo, da gre za pojav, ko kartico zdravstvenega zavarovanja zamenja bančna kartica.

Še vedno pa nas verjetno večina ob besedi dvoživka najprej pomisli na živali, o katerih se vse bolj zavedamo, da so pomemben člen našega okolja in da so ogrožene. Tako na primer žabicam ob spomladanskih selitvah iz prezimovališč k vodam številni prostovoljci pomagajo pri prečkanju prometnic.

Nekatere dvoživke tako cenimo, da smo jih upodobili celo v grbih, denimo občina Postojna ima v svojem grbu človeško ribico. Pomembno mesto imajo tudi v pravljicah, kjer se žabec, ko ga poljubi mladenka, spremeni v postavnega princa. Kljub temu pa je pri uporabi živalskih metafor treba biti previden. Besede namreč lahko tudi prizadenejo, pa naj gre za kmeta, zdravnika ali prebivalca našega glavnega mesta.

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Simon Atelšek.