Smukneš v škornje in mimogrede še oblečeš hlače
Suzana Anžur in Anuška Mandeljc sta poklicni gasilki. Edini izmed približno tisočih, ki svoje delo opravljajo profesionalno, ob okoli 160.000 prostovoljnih gasilcih, združenih v več kot 1300 gasilskih društev. A še bolj kot na to, da se tako malo žensk odloči za vključevanje v poklicne enote, sogovornici opozarjata na širše razsežnosti: ne le da je zanimanje za poklic gasilca čedalje manjše, tudi prostovoljstvo na splošno, ne le v gasilstvu, v Sloveniji ni več tako samoumevno.
Dve uri po tistem, ko je končala nočno izmeno, Suzana Anžur niti približno ni delovala, kot da bi nujno morala spat. Sicer sem že na drugi kavi, se je nasmejala, a dodala, da jo čaka še nekaj opravkov. Poklicna gasilka je od leta 2010, v ekipo je prišla prav v tistem času, ko so Ljubljano prizadele hude poplave. »To je bil moker test in prva večja intervencija,« je svoje delo povezala z dogodki, ki so pomembne prelomnice tudi v življenjih ljudi. Prvič je pri hudih poplavah sicer pomagala že nekaj let prej, v Železnikih, ko je šla na intervencijo v okviru domačega Prostovoljnega gasilskega društva Bizovik.
Gasilka je že od sedmega leta; na vasi je bila to pravzaprav edina dodatna dejavnost, pa tudi njeni starši so bili prostovoljni gasilci, zato je bila z društvom že po tej plati povezana. V njem je odraščala in pridobivala izkušnje, z 18. letom se je začela tudi usposabljati. »Za začetek je to tečaj za pripravnika, nato za operativnega gasilca. Pripravnik lahko zdaj postaneš že s 16 leti, a moraš imeti pri intervencijah zraven mentorja, prav tako ne moreš opravljati najbolj zahtevnih nalog,« je pojasnila. Ko se je spominjala svojih »operativnih« začetkov, je omenila takratnega poveljnika domačega prostovoljnega društva, ki je bil zelo naklonjen usposabljanju vseh, moških in žensk, »če so le pokazali voljo in so bili zanesljivi.«
Najprej praksa
O delu v poklicni enoti je začela razmišljati med študijem na fakulteti za kemijo ni kemijsko tehnologijo. Smer varstvo pri delu in požarna varnost, ki jo je izbrala, zahteva tudi petmesečno prakso in to je opravila na ljubljanski gasilski brigadi. »Takrat sem dobila boljši vpogled v to delo in ugotovila, da mi zelo ustreza.« Na razpis se je prijavila takoj po študiju, a ni šlo čisto zlahka; za fizične teste se je pripravljala dve leti, tudi zato, je brez oklevanja priznala, ker je prvič padla na cooperjevem testu. To ji je nato, je dobrovoljno dodala, dalo dodatno leto časa, da je natrenirala.
V Gasilski brigadi Ljubljana je zdaj del ekipe, v kateri je približno 130 operativnih gasilcev, ki so razporejeni v štiri izmene. »Mislim, da smo se dobro ujeli in da med nami ni razlik,« je dejala. Kdaj sicer pade kakšna šala na odnose moški-ženska, je dodala, a jim pri tem ne ostane dolžna, predvsem pa si ne zamerijo, saj vedo, kje je meja. »Gasilstvo je služba, ki temelji na tovarištvu in solidarnosti in poudarja dobre vrednote družbe. Drugače niti ne moreš delati na terenu, zlasti v prostovoljnih društvih je zelo pomembno dobro ozračje, saj prihajajo ljudje h gasilcem tudi zaradi tega.« In na tem področju lahko gasilstvo veliko da družbi in tudi daje, je prepričana sogovornica.
Čeprav na ulicah ne slišimo vsak trenutek tuliti siren vozil gasilcev, je njihov delovnik »kar pester«, kakor ga je porogljivo opisala. »Sploh ne moremo več najti vzročnih povezav, ki bi nam pomagale pri napovedovanju dogodkov, kot smo rekli za polno luno. No, če je zelo slaba vremenska napoved, že vemo, da bo v Ljubljani več poplavljenih podvozov, garaž, kleti. A včasih ob slabem vremenu pričakujemo številne prometne nesreče, a jih ni, na sončen dan pa na primer pet,« se je še sama čudila.
Vmes pridejo izredni dogodki, kot je bil požar na Krasu, ki ga je tudi Suzana Anžur opisala kot največji interventni dogodek v zgodovini Slovenije. »Vsak tak dogodek potegne za sabo veliko izzivov, saj je treba v zelo kratkem času organizirati veliko število ljudi. Poleg tega so se v prvih dneh pojavljala ločena žarišča. Tja sem šla že 18. julija, ko smo gasili pod Cerjem. Ko smo zvečer zapuščali Kras, smo bili zadovoljni, saj je bilo videti, da je požar omejen. Že drugi dan je bilo vse drugače,« je povedala. »Požar na Krasu je celoten sistem postavil pred preizkušnjo, ne le gasilskega, tudi sistem civilne zaščite, vojske, policije, mehanizem evropske pomoči in mednarodnega sodelovanja,« je naštevala. Na prizorišču požara na Krasu je bila trikrat: v okviru brigade, s prostovoljnim društvom in v sklopu enote za podpore vodenju, ki je del javne gasilske službe v Mestni občini Ljubljana.
Na vprašanje, zakaj med poklicnimi gasilkami ni več žensk, nima odgovora, čeprav meni, da se miselnost spreminja. Predvsem opaža, da prijave za ta delovna mesta na splošno upadajo. »Ko sem se jaz prijavljala na razpis, je bilo okoli 150 prošenj samo na naši enoti, iskali pa so šest ljudi. Zdaj se jih prijavi okoli 35, morda za kakšno delovno mesto manj, pa vendar,« je navedla. »Zakaj je pomembno, da je pritok novih gasilcev? Poklicne enote vzdržujemo število, ki ga moramo v skladu z zakonom. Z zaposlovanjem novih gasilcev zapolnimo mesta naših kolegov, ki bodo v naslednjih letih odšli v pokoj.«
Večina njenih sodelavcev (z njo vred) je še vedno močno vpetih v delo v prostovoljnih gasilskih društvih, veliko jih je bilo in je poveljnikov ali nosilcev drugih funkcij v društvih ali gasilski zvezi, s čimer poskušajo vračati tisto, kar so sami pridobili na začetku svojih gasilskih poti. Čeprav je število članov v prostovoljnih društvih blizu osem odstotkov slovenskega prebivalstva, pa upada število operativnih članov, »predvsem tistih zanesljivih, samostojnih, z glavo na pravem mestu«.
Zato je skrajni čas za prevetritev sistema, je prepričana, kajti družba se spreminja, solidarnost v njej pa nima več tako pomembne vloge, niti prostovoljstvo. Zaradi življenjskega sloga in čedalje daljših delovnikov prostovoljni gasilci čedalje težje opravljajo to delo, pa tudi podmladek ni več tako samoumeven, saj imajo otroci številne druge dejavnosti, je resno in energično opisovala razmere Suzana Anžur. Tako v gasilski opravi kot z njenim psičkom Kajem, s katerim sta vključena v društvo Ambasadorji nasmeha, so jo spoznali in si jo zapomnili tudi številni vrtčevski otroci in šolarji. Bila je del razstave Spregledane fotografinje Mankice Kranjec in pred kratkim med nominirankami za Slovenko leta revije Jana.
Na letališču
Anuška Mandeljc nas je pospremila na varnostno najbolj čisto točko v Sloveniji, kakor jo je opisala. V izogib vsakokratnemu odstranjevanju predmetov, ob katerih rentgen zapiska, njihova obleka in čevlji nimajo kovinskih delov, je povedala edina ženska v gasilsko-reševalni službi na brniškem letališču. Ob menjavi izmene je bilo tam mirno, vsa vozila parkirana, zaposleni v delovnih oblekah. Tiste, v katere skočijo v primeru intervencij, skrbno pripravljene s hlačami nad škornji, ob njih so viseli suknjiči in bile pripravljene čelade. »Samo pol minute imamo na voljo, da se oblečemo, se spravimo v avto in odpeljemo. V avtu je nato še minuta časa za podkapo, čelado, masko, dihalni aparat …« je naštevala sogovornica, medtem ko si je natikala hlače s škornji. Čeprav se zdi ureditev nadvse prikladna – samo smukneš v škornje in mimogrede še oblečeš hlače –, vendarle potrebuješ nekaj vaje. Vozila so pripravljena vsak trenutek, prav tako vozniki. Zlasti tisti, ki upravljajo največji med njimi (to sta panterja), delovnega mesta v času njihove izmene sploh ne smejo zapustiti. Če se zgodi nesreča, morajo biti kjer koli na letališču v manj kot treh minutah, je pravila dela razlagala sogovornica iz Gorij.
Ob vhodu v garažo je visel razpored z nalogami. »Pri gasilcih je vse strogo določeno,« je vedro dejala. Kot tudi v drugih poklicnih gasilskih enotah delajo v ruskem turnusu, torej v štirih izmenah, v vsaki po deset zaposlenih – razen v primerih posebnih dogodkov, kot sta, na primer, prihod večjega tovornega letala ali pristanka letala kakšnega visokega gosta, takrat morajo po pravilih za mednarodna letališča enote ustrezno prilagoditi. »Ko prideš v službo, najprej pogledaš, katero je tvoje delovno mesto tisti dan, in tako veš, katere naloge ti pripadajo, na katero vozilo si razporejen, ali si prvi ali drugi napadalec, ali moraš vmes na rešilca, če je potreba po rešilcu, ali imaš požarno stražo,« je naštevala. Zraven sodijo tudi povsem negasilske naloge; recimo skuhati za vso izmeno. Na letališču, kjer je gotovo kakšna kuhinja? Da, smo samopreskrbni in samozadostni, tudi zato, ker smo na zaprtem delu letališča, je dejala sogovornica: »Dan prej se dogovorimo, kaj bomo jedli. Tisti, ki je na vrsti za pripravljanje obrokov, mora skuhati za vse.« Čeravno ne da prav veliko na moške in ženske vloge ter zagovarja enakopravnost, ki ji sledi tudi v zvezi (ob rojstvu otroka sta si s partnerjem starševski dopust razdelila), vendarle pomenljivo pristavi: »Fantje, ki pridejo delat sem, se naučijo prati, kuhati, pospravljati …«
K sreči malo intervencij
Anuška Mandeljc se je gasilski ekipi na letališču za polni delovni čas pridružila pred dobrimi petimi leti, čeprav se je na razpis prijavila že par let prej. Na letališču je delala že kot študentka, nato se je zaposlila kot del osebja za oskrbo potnikov in študirala ob delu. »Leta 2014 sem se opogumila in se prijavila na notranji razpis za gasilsko enoto,« še vedno s kancem ponosa pove. Eden od pogojev je bil, da morajo biti kandidati mlajši od 30 let, kar je ujela za las, kot je med smehom pristavila, imeti morajo tudi vsaj pet let delovnih izkušenj in zahteve, povezane s fizično pripravljenostjo, ki so bile pogoj za usposabljanje v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu. Fizične zahteve Anuški Mandeljc, kot pravi, niso povzročale težav, saj je že od malega tako rekoč ves čas v gibanju. »Nisem pa imela predznanja v gasilstvu,« je priznala, saj ni bila v prostovoljnem gasilskem društvu. A so jo že v letalski enoti pomirili, da je temu namenjeno šolanje na Igu (traja pol leta), s katerim je bila res zadovoljna, saj so imeli veliko praktičnih vaj, nekaj malega pa je doprineslo tudi življenje na vasi, kjer se človek marsičesa priuči in ga ni strah vzeti, denimo, motorne žage v roke.
Kako dolgo pa je trajalo, da se je v službi počutila suvereno? »Ah, še vedno se vsak dan sprašujem o tem,« je odgovorila, »vedno se mi zdi, da bi lahko kaj naredila bolje.« Vsaj pri treningih in usposabljanjih, v praksi si – kot vsi njeni kolegi – želi predvsem, da ji nikoli ne bi bilo treba na intervencijo, saj so nesreče na letališču lahko še toliko hujše. Zadnja huda letalska nesreča in tudi največja na ozemlju Slovenije se je zgodila leta 1966, ko je v Lahovčah pri Brniku strmoglavilo letalo družbe Britannia Airways. V njej je umrlo 98 ljudi; 19 jih je preživelo. »Imamo sicer več nesrečnih primerov,« je dejala sogovornica, »a so se vselej srečno končali, saj je šlo bodisi za lažni alarm bodisi za napako, zaradi katere ni bilo večjih težav.«
Člani poklicne letališke enote so sicer zadolženi za območje brniškega aerodroma in vso infrastrukturo, ki je na njem; na intervencije, kakršen je bil lanski požar na Krasu, pa gredo kot člani prostovoljnih društev zunaj delovnih obveznosti. A tudi letalska enota je sodelovala, saj so oskrbovali letalo, ki je sodelovalo pri gašenju.
Nekaj časa je sogovornica načrtovala sodelovanje v prostovoljni gasilski službi, a ji je ob družini (ima triletnega sina, na poti je drugi otrok) in vseh hobijih, ki si sledijo po pomembnostnem vrstnem redu »hribi, čebelarstvo, plezanje«, zmanjkalo časa, kot odkrito pove.
Na vprašanje, zakaj ob tako močnem prostovoljskem gasilstvu, v katero je vključenih ogromno deklet in žensk, ni več poklicnih gasilk, odgovarja s premislekom: »Nekatere fizične zahteve vendarle obstajajo, te pa so za vse enake. Poleg petih splošnih fizičnih vaj nas testirajo za pet gasilskih, med drugim je treba vleči 80-kilogramsko lutko, opraviti obhodno vajo v popolnim opremi, ki ima 25 kilogramov,« je navedla za primer. Predvsem pa tudi ona opaža, da zanimanje za ta poklic upada. Deloma najbrž zato, ker zahteva delo ogromno znanja, saj upravljajo zelo drago opremo, in iznajdljivosti. Res pa je tudi, je dodala, da plače v gasilstvu niso bile nikoli visoke in še danes niso. »Dogaja se, da ob razpisu ni več odziva kot prej. V preteklosti so se jih morali kaj malo otepati. Zato je zdaj tudi težje narediti izbor.«
