Nedeljsko kosilo s kremplji

Ne vem, ali gospe, ki se ponašajo s številnimi kosi dragocenega nakita, na vsake kvatre preštejejo, pregledajo in občudujejo svoj zaklad, da natančno vedo, kam seči, ko jih na lepem popade želja, da bi zablestele v nečem prav posebnem. Vem pa, da naša hišna zbirka kuharskih knjig, ki v očeh trgovca mogoče ne bi bila vredna niti poštenega pogleda, čeprav je na nekaj tisoč straneh pomanjšan ves svet, nujno potrebuje redke obiske. Pa ne samo takšnih, kot smo se jih navadili v času, ko se uspeh meri v številu besed in oseb na minuto, ampak tudi takšne, ko ura neha priganjati srce in se dihanje ujame s prebiranjem besed. Takrat med številom jajc in časom dušenja odkrijemo tudi duha časa, ki je določene jedi postavil na imenitno pogrnjene mize.

Zadnje brisanje prahu se je spet podaljšalo v prekladanje kuharic­ po nekakšnem redu – naj bodo skupaj po velikosti, recimo svetovna kulinarika, ki je skoraj pol metra visoka, in zraven nje armenska kuhinja, pa solate in hitre jedi, ali po nacionalnosti? Armenska, turška, židovska, islandska, irska … To gotovo ni najboljše, če so knjige kot države; jedi so veliko manj nacionalno zavedne in od nekdaj bežijo čez vse meje. Mogoče bi bila uporabnejša razvrstitev po sestavinah? Ali po nastanku kuharic … Za nekaj časa me je prepričala ta možnost. Naj pogledam, kakšno bi bilo posebno kosilo v Vodnikovem času. Recimo, da bi za poletno nedeljo 1799. izbrali divjačino. Golobi, divji prašič, divji petelin, jerebice, jereb, divja raca … Kot posebnost, mogoče ne ravno za nedeljo, pa še prekajeno kravje vime. Zanimalo me je, kaj bi skuhala Magdalena Pleiweis tam okoli leta 1868.

Ponudba divjačine pretresljivo naraste. Poleg tistega, kar je popisal Vodnik, še jelen, divji zajec, želve, žabe (oboje v poglavju »postni ajmohti«), drozgi, vidra in medvedove tace. Medvedina izgine iz prve sodobne slovenske kuharice Felicite Kalinšek v začetku 20. stoletja. In se vrne z osamosvojeno Slovenijo.