Skrivnostna zapuščina starih Rimljanov
Ajdovski zid ali kako je bilo območje zdajšnje Slovenije povezano s propadom rimskega imperija. Jeseni rekonstrukcija celotnega zidu.
Odpri galerijo
Jure Kusetič, arheolog, ki odstira skrivnosti ajdovskega zidu.
Skrivnostni deset kilometrov dolg ajdovski zid, ki se je s prekinitvami raztezal nad Vrhniko, ima najbrž precej daljšo zgodovino raziskovanja kot dejanske uporabe. Zgrajen je bil v drugi polovici tretjega stoletja in slabih 150 let pozneje že opuščen. Pred kratkim so arheologi odkopali še dvesto metrov dolg del pod današnjo železniške postaje Verd. Kaj pomeni najdba, najbolj slikovito opisuje Jure Kusetič iz Narodnega muzeja Slovenije.
Arheolog Jure Kusetič se je z ajdovskim zidom, kakor pravijo najdaljšemu delu poznorimskega obrambnega in zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarium, začel ukvarjati že na fakulteti. Danes je del tretjega vala raziskovanja; prvi sega v konec 19. stoletja, ko je arheolog Alfonz Müllner narisal zemljevid ajdovskega zidu, drugi razcvet je bil med 50. in 70. leti prejšnjega stoletja, ko sta bili gonilni sili Jaroslav Šašel in Peter Petru. Takrat se je raziskav še kot mladi arheolog udeleževal Peter Kos, ki je danes vodilni strokovnjak na tem področju. Kos in Kusetič zdaj skupaj iščeta odgovore na vprašanja o kulturni dediščini, ki se vije po gozdovih in travnikih nad Vrhniko, nekdanjim rimskim mestom Navport. Ob njej sta se že večkrat sprehodila, pretaknila vsak sumljiv kamen, kakor je mogoče sklepati iz Kusetičevega pripovedovanja, in se najbrž neznansko razveselila zadnje najdbe – 200 metrov zidu in treh stolpov, ki so se skrivali v bližini železniške postaje.
Da se je zid začel tam, je bilo mogoče sklepati že po Müllnerjevem zemljevidu, toda dozdajšnji terenski pregledi tega niso mogli potrditi. Dokler se ni vpletla tehnologija. Z natančno obdelavo lidarskega posnetka (dobimo ga z zračnim laserskim skeniranjem zemeljskega površja, na osnovi česar po obdelavi nastane digitalni model reliefa), v katerega se je zakopala arheologinja Edisa Lozić in potrpežljivo razkrivala vse njegove točke, so ugotovili, da se v zelo poraslem območju res skriva nekaj podobnega pogrešanemu delu zidu.
»To je res neverjetno! Kar bi skupina arheologov raziskovala več let, je ekipa dveh ali treh strokovnjakov naredila v mesecu ali dveh,« se tudi sogovornik čudi zmožnostim razkopavanja med podatki. »Lidar nam je v arheologiji dal toliko možnosti, da se niti približno še ne zavedamo vsega potenciala.« Privilegij v Sloveniji je tudi ta, da je z njim obdelana cela država in da je ta posnetek prosto dostopen po spletu.
Tokrat arheologi in drugi raziskovalci iz Narodnega muzeja Slovenije in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (združeni v evropskem projektu Claustra +) niso šli na pot z le z lopatkami in grebljicami, ampak najprej z mačetami. Kar nekaj dni so se borili z grmičevjem, da so traso toliko očistili, da so lahko potrdili ugotovitve z lidarskega posnetka: »pogrešani« del zidu ob širjenju železniške postaje in urejanju terena za kamnolom na Verdu vendarle ni uničen, kakor so poprej predvidevali.
Znani deli ajdovskega zidu, katerega rekonstrukcija bo na voljo jeseni, skupno merijo 6,7 kilometra, celotna nadzorna linija pa je bila s prekinitvami dolga okoli deset kilometrov. Ob tem Jure Kusetič rad poudari, da to ni bil zid, ki je bil neprodušen in je zagotavljal obrambo takratnega rimskega imperija pred barbarskimi vpadi, kot pogosto poudarjajo, ampak je bila to predvsem nadzorna linija, kjer so preverjali, kdo je šel v Rim, s kakšnim namenom in kaj je tja tovoril: »Nemogoče si je namreč predstavljati, da bi lahko ta zid ustavil tolpe razjarjenih Gotov, ki so vdirali v Rim. Funkcija zidu je bila predvsem nadzorna in komunikacijska, deloma pa tudi psihološka. Z njo je poskušal Rim ohranjati vtis o neosvojljivosti,« je razlagal, ko smo stali na enem izmed delov te poznorimske utrdbe pri Zaplani. Tam se je ajdovski zid skladal z Rupnikovo linijo, ki jo je gradila vojska Kraljevine Jugoslavije med vojnama kot odgovor na italijanski Alpski zid (Vallo Alpino), na nekaterih predelih se je skladal tudi s strateškimi položaji poznejše Jugoslovanske ljudske armade. Stali smo na gričku, od koder se je odpiral pogled posamezne točke, kjer je potekal ajdovski zid, na približno vsakih sto metrov je bil – vsaj tako domnevajo – postavljen stolp. Ti so bili vidni med sabo in so tako omogočali hiter prenos sporočil; izjemno učinkovita komunikacija je bila namreč ena izmed pomembnih prednosti rimskega imperija.
Jure Kusetič ravno tako slikovito, kot opisuje pomen zadnje najdbe, orisuje življenje v tistem času. Rim je bil v zatonu, območje nekdanje Slovenije pa je bilo precej na udaru, saj so od tukaj vdirali v Rim iz srednje in severne Evrope, iz Panonije, iz Balkana … »Ko so enkrat Markomani in Kvadi v času vladavine Marka Avrelija vdrli v Rim, so ugotovili, da to ni nemogoče,« opisuje prve znake šibkosti imperija. »Plaz se je usul. V tretjem stoletju je bilo že konec tistega idealiziranega rimskega obdobja, odtlej so vladali samo še vojaški cesarji in železna disciplina, v ljudsko delovanje se je priteplo ovaduštvo, na delu so bili uzurpatorji.«
Vse poti so vodile v Rim, in to ravno z območja zdajšnje Slovenije (del med Julijskimi Alpami in Reko). Zato so Rimljani začeli graditi odseke zidov, ki so te poti zapirali. Zidove so začeli postavljati okoli leta 270, med drugim tudi na Hrušici, kjer je najbolj prepoznaven konserviran del zidu in trdnjave. Vrhunec naj bi ajdovski zid doživel na začetku četrtega stoletja; konec taistega stoletja, ko se je imperij razdelil (bitka pri Mrzli reki leta 394), pa je že izgubil pomen. »Če je bilo tretje stoletje čas barbarskih vdorov, je bilo četrto zaznamovano z notranjimi spori in državljanskimi vojnami. Vse to je samo šibilo moč imperija.«
Kaj se je v resnici dogajajo na zidu in ob njem, so domneve, ki temeljijo na zgodovinskih dejstvih in posameznih najdbah. Te okoli zidu niso prav izdatne; našli so nekaj novcev, na osnovi katerih lahko postavijo časovni okvir in iz odtisov na njih sklepajo o izgledu utrdb in trdnjav. »Cesarji so se takrat hitro menjavali, vsak pa je koval svoj denar. Tega so zelo hitro umaknili iz obtoka in uvedli novega, zato lahko na njihovi osnovi precej natančno določimo časovni okvir, če jih najdemo na primer v ruševini. V zidovih novcev nismo našli, zato pravzaprav ne vemo, kdaj so bili natančno zgrajeni, ali so jih gradili pred stolpi ali za njimi … Večino najdenega denarja smo odkrili v trdnjavah in utrdbah.« Našli so tudi nekaj vojaške opreme, zelo zgovorne so strelne konice s svinčenim plaščem (plumbate), ki so jih nosili legionarji.
»Prepričan sem, da je claustro zgradila vojska, in to v zelo kratkem času, morda ne ravno v enem letu, lahko pa v dveh ali treh letih. Vprašanje pa je, koliko je bilo na njej nastanjene vojske – če je sploh bila.« Ker so zidovi na posameznih mestih dozidani in prezidani, je mogoče sklepati, da je bilo območje burno, da so ga naseljevali in zapuščali ter da so vojske drle čez ta prostor. »Gotovo je, da so bile v tem času na tem območju tri legije, verjetno so bile premične in so zasedle položaje, če je bilo treba. To je bil čas, ko je bil imperij v zatonu, Rim se je neprestano branil na številnih kriznih žariščih, zato si je najbrž težko privoščil, da bi imel nastanjene legije,« se poskuša sogovornik vživljati v življenje ob zidu. Zelo primerna točka za takšen poskus je pri odcepu na Zaplano, kjer je v gozdu lepo viden del zidu, ravno tako kvadratasta oblika stolpa. Na eni strani zidu je vladala beda, ljudje so komaj preživeli, na drugi strani so še vedno poskušali vzdrževati vtis blišča, v kakršnem je Rim živel stoletja in si nikakor ni hotel priznati, da je to že preteklost.
Ajdovski zid se je do zdaj zlil z okoljem, o njem pričajo posamezni deli, kjer so ga arheologi iztrgali iz objema korenin in grmičevja, upajoč, da mu bodo nekaj spoštovanja izkazali tudi uporabniki gozdov in poti. Posamezne odseke bi radi v sklopu projekta Claustra +, katerega cilj je povečanje prepoznavnosti kulturne dediščine ter razvoj kulturnega in zelenega turizma, povezali v pohodno pot. Jure Kusetič pa si želi predvsem, da bi s pomočjo lidarskih posnetkov našli še kakšne skrite dele zidu in odgovorili na vprašanja o nastanku in uporabi zidu ter življenju ob njem.
Arheolog Jure Kusetič se je z ajdovskim zidom, kakor pravijo najdaljšemu delu poznorimskega obrambnega in zapornega sistema Claustra Alpium Iuliarium, začel ukvarjati že na fakulteti. Danes je del tretjega vala raziskovanja; prvi sega v konec 19. stoletja, ko je arheolog Alfonz Müllner narisal zemljevid ajdovskega zidu, drugi razcvet je bil med 50. in 70. leti prejšnjega stoletja, ko sta bili gonilni sili Jaroslav Šašel in Peter Petru. Takrat se je raziskav še kot mladi arheolog udeleževal Peter Kos, ki je danes vodilni strokovnjak na tem področju. Kos in Kusetič zdaj skupaj iščeta odgovore na vprašanja o kulturni dediščini, ki se vije po gozdovih in travnikih nad Vrhniko, nekdanjim rimskim mestom Navport. Ob njej sta se že večkrat sprehodila, pretaknila vsak sumljiv kamen, kakor je mogoče sklepati iz Kusetičevega pripovedovanja, in se najbrž neznansko razveselila zadnje najdbe – 200 metrov zidu in treh stolpov, ki so se skrivali v bližini železniške postaje.
Ko so odkrivali posamezne dele zidu, so z njimi pogosto odkrili tudi rimske ceste. Jure Kusetič v dokaz pokaže zemljevid, prepreden s potmi, ki pričajo o premikih po tem območju.
Razkopavanje podatkov
Da se je zid začel tam, je bilo mogoče sklepati že po Müllnerjevem zemljevidu, toda dozdajšnji terenski pregledi tega niso mogli potrditi. Dokler se ni vpletla tehnologija. Z natančno obdelavo lidarskega posnetka (dobimo ga z zračnim laserskim skeniranjem zemeljskega površja, na osnovi česar po obdelavi nastane digitalni model reliefa), v katerega se je zakopala arheologinja Edisa Lozić in potrpežljivo razkrivala vse njegove točke, so ugotovili, da se v zelo poraslem območju res skriva nekaj podobnega pogrešanemu delu zidu.
»To je res neverjetno! Kar bi skupina arheologov raziskovala več let, je ekipa dveh ali treh strokovnjakov naredila v mesecu ali dveh,« se tudi sogovornik čudi zmožnostim razkopavanja med podatki. »Lidar nam je v arheologiji dal toliko možnosti, da se niti približno še ne zavedamo vsega potenciala.« Privilegij v Sloveniji je tudi ta, da je z njim obdelana cela država in da je ta posnetek prosto dostopen po spletu.
Skladen z Rupnikovo linijo
Tokrat arheologi in drugi raziskovalci iz Narodnega muzeja Slovenije in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (združeni v evropskem projektu Claustra +) niso šli na pot z le z lopatkami in grebljicami, ampak najprej z mačetami. Kar nekaj dni so se borili z grmičevjem, da so traso toliko očistili, da so lahko potrdili ugotovitve z lidarskega posnetka: »pogrešani« del zidu ob širjenju železniške postaje in urejanju terena za kamnolom na Verdu vendarle ni uničen, kakor so poprej predvidevali.
Claustra Alpium Iuliarium je bil v 4. stoletju največji rimski arhitekturni podvig na ozemlju današnje Slovenije in sodi zato med najpomembnejšo dediščino pri nas. Sistem je služil nadzoru nad trgovino in premiki prebivalstva na ozkem prehodnem območju jugovzhodnih Alp, kjer je deloma potekala tudi severovzhodna meja antične Italije. Poznamo več kot 30 kilometrov ostankov zapornih zidov z več kot 100 stolpi ter osmimi trdnjavami in utrdbami. Posamezni ostanki zapor se raztezajo med Posočjem in Kvarnerskim zalivom.
Znani deli ajdovskega zidu, katerega rekonstrukcija bo na voljo jeseni, skupno merijo 6,7 kilometra, celotna nadzorna linija pa je bila s prekinitvami dolga okoli deset kilometrov. Ob tem Jure Kusetič rad poudari, da to ni bil zid, ki je bil neprodušen in je zagotavljal obrambo takratnega rimskega imperija pred barbarskimi vpadi, kot pogosto poudarjajo, ampak je bila to predvsem nadzorna linija, kjer so preverjali, kdo je šel v Rim, s kakšnim namenom in kaj je tja tovoril: »Nemogoče si je namreč predstavljati, da bi lahko ta zid ustavil tolpe razjarjenih Gotov, ki so vdirali v Rim. Funkcija zidu je bila predvsem nadzorna in komunikacijska, deloma pa tudi psihološka. Z njo je poskušal Rim ohranjati vtis o neosvojljivosti,« je razlagal, ko smo stali na enem izmed delov te poznorimske utrdbe pri Zaplani. Tam se je ajdovski zid skladal z Rupnikovo linijo, ki jo je gradila vojska Kraljevine Jugoslavije med vojnama kot odgovor na italijanski Alpski zid (Vallo Alpino), na nekaterih predelih se je skladal tudi s strateškimi položaji poznejše Jugoslovanske ljudske armade. Stali smo na gričku, od koder se je odpiral pogled posamezne točke, kjer je potekal ajdovski zid, na približno vsakih sto metrov je bil – vsaj tako domnevajo – postavljen stolp. Ti so bili vidni med sabo in so tako omogočali hiter prenos sporočil; izjemno učinkovita komunikacija je bila namreč ena izmed pomembnih prednosti rimskega imperija.
Zaton rimskega imperija
Jure Kusetič ravno tako slikovito, kot opisuje pomen zadnje najdbe, orisuje življenje v tistem času. Rim je bil v zatonu, območje nekdanje Slovenije pa je bilo precej na udaru, saj so od tukaj vdirali v Rim iz srednje in severne Evrope, iz Panonije, iz Balkana … »Ko so enkrat Markomani in Kvadi v času vladavine Marka Avrelija vdrli v Rim, so ugotovili, da to ni nemogoče,« opisuje prve znake šibkosti imperija. »Plaz se je usul. V tretjem stoletju je bilo že konec tistega idealiziranega rimskega obdobja, odtlej so vladali samo še vojaški cesarji in železna disciplina, v ljudsko delovanje se je priteplo ovaduštvo, na delu so bili uzurpatorji.«
Vse poti so vodile v Rim, in to ravno z območja zdajšnje Slovenije (del med Julijskimi Alpami in Reko). Zato so Rimljani začeli graditi odseke zidov, ki so te poti zapirali. Zidove so začeli postavljati okoli leta 270, med drugim tudi na Hrušici, kjer je najbolj prepoznaven konserviran del zidu in trdnjave. Vrhunec naj bi ajdovski zid doživel na začetku četrtega stoletja; konec taistega stoletja, ko se je imperij razdelil (bitka pri Mrzli reki leta 394), pa je že izgubil pomen. »Če je bilo tretje stoletje čas barbarskih vdorov, je bilo četrto zaznamovano z notranjimi spori in državljanskimi vojnami. Vse to je samo šibilo moč imperija.«
Malo najdb
Kaj se je v resnici dogajajo na zidu in ob njem, so domneve, ki temeljijo na zgodovinskih dejstvih in posameznih najdbah. Te okoli zidu niso prav izdatne; našli so nekaj novcev, na osnovi katerih lahko postavijo časovni okvir in iz odtisov na njih sklepajo o izgledu utrdb in trdnjav. »Cesarji so se takrat hitro menjavali, vsak pa je koval svoj denar. Tega so zelo hitro umaknili iz obtoka in uvedli novega, zato lahko na njihovi osnovi precej natančno določimo časovni okvir, če jih najdemo na primer v ruševini. V zidovih novcev nismo našli, zato pravzaprav ne vemo, kdaj so bili natančno zgrajeni, ali so jih gradili pred stolpi ali za njimi … Večino najdenega denarja smo odkrili v trdnjavah in utrdbah.« Našli so tudi nekaj vojaške opreme, zelo zgovorne so strelne konice s svinčenim plaščem (plumbate), ki so jih nosili legionarji.
»Prepričan sem, da je claustro zgradila vojska, in to v zelo kratkem času, morda ne ravno v enem letu, lahko pa v dveh ali treh letih. Vprašanje pa je, koliko je bilo na njej nastanjene vojske – če je sploh bila.« Ker so zidovi na posameznih mestih dozidani in prezidani, je mogoče sklepati, da je bilo območje burno, da so ga naseljevali in zapuščali ter da so vojske drle čez ta prostor. »Gotovo je, da so bile v tem času na tem območju tri legije, verjetno so bile premične in so zasedle položaje, če je bilo treba. To je bil čas, ko je bil imperij v zatonu, Rim se je neprestano branil na številnih kriznih žariščih, zato si je najbrž težko privoščil, da bi imel nastanjene legije,« se poskuša sogovornik vživljati v življenje ob zidu. Zelo primerna točka za takšen poskus je pri odcepu na Zaplano, kjer je v gozdu lepo viden del zidu, ravno tako kvadratasta oblika stolpa. Na eni strani zidu je vladala beda, ljudje so komaj preživeli, na drugi strani so še vedno poskušali vzdrževati vtis blišča, v kakršnem je Rim živel stoletja in si nikakor ni hotel priznati, da je to že preteklost.
Razvoj zelenega turizma
Ajdovski zid se je do zdaj zlil z okoljem, o njem pričajo posamezni deli, kjer so ga arheologi iztrgali iz objema korenin in grmičevja, upajoč, da mu bodo nekaj spoštovanja izkazali tudi uporabniki gozdov in poti. Posamezne odseke bi radi v sklopu projekta Claustra +, katerega cilj je povečanje prepoznavnosti kulturne dediščine ter razvoj kulturnega in zelenega turizma, povezali v pohodno pot. Jure Kusetič pa si želi predvsem, da bi s pomočjo lidarskih posnetkov našli še kakšne skrite dele zidu in odgovorili na vprašanja o nastanku in uporabi zidu ter življenju ob njem.
