Sredi rdečega morja napis: Prodano za Vatikan
Te dni je skoraj ves prodajni rastlinjak velikanskega vrtnega centra Kurbus na Meleh pri Gornji Radgoni v znamenju rdeče barve. Na večini vrtnarskih polic se namreč bohotijo predvsem rdeče božične zvezde. Pred božičnimi prazniki je pri njih sicer že leta tako, saj so med boljšimi in večjimi gojitelji te praznične rastline, toda letos kupce, ki si pridejo izbirat božično zvezdo, na večini polic ustavi napis »Prodano za Vatikan«. Tisoč njihovih rastlin bo namreč kmalu krasilo štiri papeževe bazilike in ob pomoči floristov Sabine Šegula in Petra Ribiča v Vatikan in svet znova poneslo glas o slovenskih vrtnarjih in cvetličarjih.
»Za nas je to priznanje za dolgoletno delo in kakovost,« je dosežek na kratko pokomentiral začetnik vrtnarske dejavnosti na Meleh Miroslav Kurbus, ki je sicer pred časom vodenje vrtnarije predal hčerki Simoni, a še vedno kljub upokojitvi vsak dan prihaja pomagat z delom in nasveti. Tudi Simona Kurbus je seveda počaščena.
Iz besed Sabine Šegula pa je mogoče zaznati, da sta oba verjetno malo preskromna. »Njihove božične zvezde so bogate, lepo raščene, intenzivne barve in po mojih izkušnjah ostanejo takšne zelo dolgo, najmanj tja do februarja. Po kakovosti se njihove božične zvezde lahko primerjajo s tistimi pri velikih evropskih proizvajalcih in prepričana sem, da tudi na sami cvetlični borzi na Nizozemskem ne bi našli lepših. Rastline so tukaj vzgojene v odličnih razmerah, brez stresa, in prav tako brez stresa, dobro zapakirane in v ogrevanem tovornjaku jih bomo prepeljali v Vatikan. Ker že od prej vem, kako Kurbusovi delajo – dalj časa sodelujemo tudi v izobraževanju – mi ni bilo težko priporočiti prav njih. Bo pa letos pomembno leto, kajti s slovenskimi božičnimi zvezdami bomo prvič okrasili vse štiri papeževe bazilike, prvič bo to za proizvajalca tudi plačan posel, saj bodo rastline plačane iz sredstev naše države za promocijo gospodarstva v tujini.«
Letos je bila v rastlinjakih gneča
V vrtnem centru Kurbus sicer na leto vzgojijo čez deset tisoč božičnih zvezd, tokrat so jih zaradi dogovarjanja za vatikansko naročilo junija zasadili nekaj več. »Toda omejeni smo s prostorom, zato bo vendarle za druge kupce letos na voljo nekaj manj božičnih zvezd kot običajno,« pravi Simona. Oče Miroslav pa dodaja, da jih toliko več niso mogli zasaditi zato, ker te rastline potrebujejo dovolj svetlobe, prostora in toplote, zato jih ni dobro preveč nagnesti.
»Sicer pa božične zvezde od vsega začetka zahtevajo predvsem doslednost in znanje. Tudi mi na začetku nismo vedeli vsega, tudi nam so se dogajale napake. Gojiti smo jih začeli leta 1994, dve leti po tistem, ko smo postavili nove velike rastlinjake. Nobenih izkušenj nismo imeli z njimi in v tistih časih je bilo gojenje teh rastlin pri nas nekakšen tabu, veljalo je namreč prepričanje, da jih znajo prav vzgojiti samo na Nizozemskem. Pred začetkom gojenja nisem videl nobene druge proizvodnje, a smo se tega vseeno lotili in z vztrajnostjo in občutkom nam je uspelo,« pripoveduje Miroslav.
Simona pa opozori na občutljivost te rastline. »Božične zvezde ne smete nikoli prehladiti – ne sme biti na hladnem, ne sme je ujeti prepih, že to ni dobro, da jo iz prodajalne nesete, ne da bi jo zavili v zaščitni papir. Tudi v hladnem parkiranem avtomobilu ni dobro okolje zanjo. Pa tudi preveč na toplem ne sme biti, na primer nad radiatorjem. Čez dan potrebuje veliko svetlobe, v temnem delu dneva pa popolno temo, brez umetne razsvetljave. Le tako ohrani obarvanost vršnih listov. Zalivati jo je treba zmerno, brez pretiravanja.«
Imajo tudi zelenjavo in zelišča
Takšne in podobne nasvete njihovi zaposleni vsak dan delijo kupcem in obiskovalcem, ki k njim seveda ne prihajajo samo po božične zvezde. Na skoraj osem tisoč kvadratnih metrih proizvodnih in prodajnih rastlinjakov namreč Kurbusovi z osemnajstimi zaposlenimi pridelujejo še vrsto drugih rastlin, zadnja leta tudi zelenjavne sadike, dišavnice in zdravilne rastline. Na vprašanje, koliko rastlin približno vzgojijo v enem letu, sta se Miroslav in Simona samo vprašujoče spogledala in ugotovila, da se tega ne da prešteti, še posebno ne zelenjave.
Kajpada vedno ni bilo tako. Pred štiriinštiridesetimi leti si je Miroslav, potem ko je končal vrtnarsko in cvetličarsko šolo v Celju in se zaposlil v komunalni službi Radenske v Radencih, na domačem dvorišču na Meleh iz lesenih letev in polivinila z očetovo in bratovo pomočjo postavil prvi rastlinjak s površino skromnih dvanajst kvadratnih metrov. Tam je gotovo imel preštete vse sadike in rastline, ki jih je najprej gojil kot popoldanski obrtnik. Rastlinjakec je za ambicioznega in iznajdljivega mladeniča kmalu postal premajhen in je zrasel na levo in desno, pozneje pa so nove, še večje, a prav tako preproste rastlinjake postavili v sadovnjaku za hišo. »Starši so me pri tem ves čas podpirali. Oče je za to, da smo dobili dovolj prostora za rastlinjak, žrtvoval tudi debel, star oreh,« se spominja.
Mladi Miroslav Kurbus pred svojim prvim rastlinjakom iz letev in polivinila v sedemdesetih letih. FOTO: Arhiv Delo
Začetki so bili skromni
Spominja pa se tudi tega, kako je svoje rastline dolga leta h kupcem – veliko jih je bilo v Ljubljani in okolici – razvažal s staro katrco. Najprej zato, ker ni imel denarja za večji in boljši avtomobil, nato tudi zato, ker je bilo v nekem obdobju pri nas težko ali sploh nemogoče naročiti kakšno gospodarsko ali dostavno vozilo. »Pa mi je pomagal moj takratni zvesti ljubljanski kupec Janez Seliškar, ki je bil leta 1985 evropski prvak v floristiki. Poklical je prijatelje v Novo mesto in že naslednji dan sem lahko šel plačat in prevzet renaulta traffica. Da sem naenkrat lahko peljal toliko več rož, je bila zame Amerika!«
Otroka, hči Simona in sin Daniel, sta pozneje dobesedno odraščala v rastlinjakih. »Ko sta prišla iz šole, sta najprej zavila v rastlinjake pogledat, kaj počnemo, šele nato sta šla v hišo na kosilo. Pa tudi pomagala sta že od nekdaj,« pravi Miroslav. Simona pa se spominja, da je, ko je bila še šolarka, pogosto vsa družina skupaj z zaposlenimi po ves dan sadila mačehe. »Potem je bilo še vedno dovolj energije, da sem zvečer šla na sejem, če se je kaj dogajalo.« Oba z bratom sta obiskovala celjsko srednjo vrtnarsko in cvetličarsko šolo, Simona je potem doštudirala še agronomijo, se zaposlila pri očetu in pred nekaj leti prevzela posel. »Ko s tem odraščaš, se pač ne vidiš drugje,« pravi. Tudi brat je ostal v vrtnarstvu, ima lastno podjetje za urejanje in vzdrževanje zelenih površin ter spletno prodajo sadik.
