Várstvo

Besedo varstvo zaman iščemo pri protestantih in v Kastelec-Vorenčevem latinsko-kranjskem slovarju 1680–1710, prvič je bila namreč slovarsko sporočena šele leta 1712 v avtorskem pripisu na robu Hipolitovega rokopisnega latinsko-nemško-slovenskega slovarja Dictionarium trilingue pri iztočnici Custodia, prvič natisnjena pa je bila leta 1781 v Pohlinovem slovarju Tu malu besedishe treh jesikov. Hipolit je zapisal várstvu, Pohlin pa Varſtvu, a, n., (nem.) Die Hut, (lat.) Cuſtodia. Vodnik je besedo varſtvo v svojem nemško-slovenskem rokopisnem slovarju (1806–1817) navedel samo kot slovenski ustreznik nemške iztočnice die Schutzgerechtigkeit (pravica do obrambe), v splošni obtok pa je prišla, ko jo je Cigale objavil v nemško-slovenskem slovarju iz leta 1860 pri iztočnicah die Hut (pazba, straža, varstvo, čuvanje) in der Schutz (varstvo, obramba, zavetje …).



Varstvo nam po SSKJ danes pomeni prizadevanje, skrb, da se odvrne nevarnost od koga ali da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega, a tudi prizadevanje, da se kaj ohrani (narava, okolje). Pri besedi varstvo danes najprej pomislimo na varstvo otrok, se je pa ta izraz z različnimi prilastki izredno razširil v pravni terminologiji. Izpeljanke na -stvo iz glagolov so sicer redke, Bajec v Besedotvorju iz leta 1950 navaja le še rojstvo in prešuštvo. Namesto besede varstvo lahko marsikdaj uporabimo sopomenko varovanje, ki ima v knjižnem jeziku daljšo tradicijo, tako kot glagol varovati. Ta ima praslovanske korenine, saj je nekdaj bil znan v večini slovanskih jezikov ali njihovih narečij.

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtor: dr. Silvo Torkar.