Tiskane izdaje
Sedim na galeriji strasbourške Palais de l'Europe, kjer je sedež Sveta Evrope, organizacije, ki združuje 47 držav, in poslušam novega ukrajinskega predsednika Petra Porošenka. To je njegov prvi nastop pred vso Evropo. Poslanci parlamentarne skupščine Sveta Evrope so ga včeraj opoldne pričakali na nogah in z burnim ploskanjem. Ozračje je močno spominjalo na čas po oranžni revoluciji pred slabimi desetimi leti, ko je Strasbourg navdušeno gostil takratnega ukrajinskega predsednika Viktorja Juščenka. Takrat so galerijo Palais de l'Europe skoraj do zadnjega kotička napolnili Ukrajinci, oviti v oranžne šale, v barve svoje revolucije, ki pa jih je potem močno razočarala in pustila na cedilu.
Morda je bilo tudi zato navdušenja tokrat za las manj kot takrat. Toda tudi okoliščine so danes povsem drugačne od takratnih. Krim, ta najlepši in najbolj slikovit del Ukrajine, je okupirala ruska vojska. Na vzhodu države proruski aktivisti ne priznavajo nove oblasti v Kijevu in z vojaško in ideološko pomočjo Kremlja sanjajo o vrnitvi v sovjetske čase ...
Ukrajina je bila ves ta teden nekakšna rdeča nit vseh razprav tokratnega zasedanja parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PACE). Z vrsto imenitnih gostov. Tu so bili ukrajinski predsednik Petro Porošenko, voditelj krimskih Tatarov Mustafa Džemilev in navsezadnje tudi londonski profesor Andrew Wilson, izvrsten poznavalec ukrajinske zgodovine in avtor več knjig o Ukrajini, brez katerih pravzaprav ni mogoče razumeti, kaj se v resnici dogaja tam na vzhodu Evrope.
Petro Porošenko je bil v včerajšnjem nastopu precej prepričljiv. Ukrajina, ki jo vodi šele dober mesec, po njegovem ni bila še nikoli tako proukrajinska in proevropska, kot je danes. In revolucija na Majdanu se, kot pravi, pravzaprav ni začela v Kijevu, ampak je pravzaprav izbruhnila že v Vilniusu, kjer nekdanji (in pobegli) predsednik Viktor Janukovič konec lanskega leta ni hotel podpisati pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. To njegovo napako je uradni Kijev popravil danes. S podpisom pridružitvenega sporazuma z Brusljem, kar je med revolucijo na (Evro)Majdanu od oblasti zahtevala velika večina Ukrajincev.
Porošenko je v Strasbourgu znova potrdil, da je za mir z veliko sosedo Rusijo. Predsedniku Vladimirju Putinu je včeraj pred vso Evropo znova ponudil roko sprave. Toda Moskva ne kaže prave volje za to. Vladimir Putin je v telefonskih pogovorih z Angelo Merkel in Françoisom Hollandom sicer podprl Porošenkov mirovni načrt na vzhodu Ukrajine, toda Porošenko je v Strasbourgu ponovil, da so ta hip z ruske strani potrebna predvsem konkretna dejanja, in ne besede ...
Z njim se odločno strinja tudi vodja krimskih Tatarov Mustafa Džemilev, legendarni sovjetski disident, ki je v sovjetskih zaporih preživel dolgih petnajst let. In zdaj se v Rusijo in na njegov okupirani Krim znova vračajo trdi sovjetski časi. Pred natanko 70 leti je Stalin krimske Tatare surovo izgnal v Sibirijo in Srednjo Azijo. Več kot polovica jih je pomrla že na poti. Zdaj Kremelj Tatare znova deportira. Mustafi Džemilevu ne pustijo na njegov rojstni Krim. Postal je tujec na svoji zemlji, kjer so stoletja živeli njegovi predniki. In zaradi grobih pritiskov in poniževanj se s Krima pod prisilo izseljujejo številni njegovi rojaki. Doslej je Krim zapustilo že skoraj 5000 krimskih Tatarov. Ruske okupacijske oblasti hočejo prav to. Namesto njih na Krim naseljujejo ljudi iz Donecka in Luganska. Mustafa Džemilev dodaja, da je večji del svojega življenja živel s sovjetsko lažjo. Toda kaj takšnega, kar zdaj počne Putinova Rusija, se v Sovjetski zvezi ni dogajalo. Na Krimu vlada režim, ki verjame lastni propagandi. Izobešanje ali nošenje ukrajinske zastave na Krimu je za okupacijsko oblast, denimo, teroristično dejanje. In ljudje, ki protestirajo z njo, preprosto izginejo ...
Ruska delegacija v Strasbourgu, ki jo vodi znan ruski televizijski novinar in Putinov lojalist Aleksej Puškov, teh besed seveda ni slišala. Namesto za dialog z Evropo se je namreč odločila za bojkot Strasbourga. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope ji je na aprilskem zasedanju zaradi ruske okupacije Krima odvzela pravico glasovanja. To se je zgodilo prvič po čečenski vojni, v kateri je Kremelj brutalno pobil najmanj 200.000 nedolžnih ljudi. Sankcije Strasbourga proti Rusiji veljajo do januarja 2015. In do takrat ruske delegacije ne bo v Svet Evrope. Bojkot žalostno dokazuje, da se Rusija pod Putinom ne zna pogovarjati s tistimi, ki se ne strinjajo z njeno politiko. Vladimir Putin sosede in svet opazuje zgolj v črnih in belih barvah. Vmesnih tonov ne priznava. Dialog je zanj znak šibkosti. Toda to ni pot v prihodnost. Zaradi takšne politike izgubljajo vsi. Evropa, Ukrajina in tudi Rusija. A dolgoročno kajpak predvsem Rusija.
