Tiskane izdaje
Ustava, ta temeljni akt vsake države, je v Sloveniji po dolgoletnem zanemarjanju in nespoštovanju njenih določil nenadoma spet postala strasten objekt poželenja. Politika jo zdaj ljubeče stiska k sebi kot drago osebo, ki že dolgo ni bila na obisku. A ustava mora biti pri tem nenadnem izkazovanju nežnosti zelo pozorna. Objemajo in cmokajo jo namreč iz čiste preračunljivosti. Natančneje zaradi parlamentarnih volitev, ki bi jih del politike rad spravil pod streho že tja do srede julija. Nekaterim se namreč zelo mudi. Ker tako pravi ustava. Toda to je po svoje le izgovor, ki je izključno voda na mlin etablirani politiki. Tisti politiki, ki je že v parlamentu. Politiki, ki je državo pahnila v krizo. In posledično tudi v predčasne volitve.
To nenadno zatekanje k ustavi je nenavadno predvsem zato, ker se ji je politika z vodstvi vlad in države vred v številnih veliko usodnejših primerih doslej namreč na daleč izogibala. Najbolj grobo zagotovo v primeru 5. člena, kjer je zapisano, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in svoboščine. Država je ta člen zločinsko poteptala že takoj po osamosvojitvi, ko je surovo izbrisala 25.671 prebivalcev Slovenije, med njimi tudi 5360 otrok. In jih grobo pahnila v pravno in socialno smrt. Čeprav v 1. členu ustave piše, da je Slovenija demokratična republika ...
Prava farsa je, da je za izbris poskrbel minister, ki je pred tem vodil Odbor za varstvo človekovih pravic, predsednik takratne vlade pa se zdaj še v tretje poteguje za mandat evropskega poslanca. Res narobe Slovenija.
Spoštovanje slovenske ustave se grdo zatakne tudi pri drugih členih. Pri tretjem, denimo, ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Praksa je pokazala, da to ni res. Oblast v Sloveniji ima zdaj kapital. In kajpak z njim povezan trg, ki mu mora politika kdo ve zakaj ves čas pošiljati nekakšne signale, čeprav ta trg nima ne telefona, ne naslova, ne poštne številke in ne maila ...
Signalov tistim, ki so to politiko volili, pa od nikoder. Kljub notoričnemu dejstvu, da mora biti politika odgovorna predvsem tistim, ki ji (velikokrat premalo kritično) dajejo glasove. Ne pa sebičnemu kapitalu, ki tudi z državno pomočjo brutalno obračunava z že tako dovolj nizkimi plačami, socialnimi transferji, različnimi dodatki in drugimi pomočmi. Najbolj grobo to počne prav z ljudmi s socialnega dna. A oblast pri tem spet kričeče molči, čeprav v drugem členu ustave jasno piše, da je Slovenija pravna in socialna država.
Primerov teptanja ustave je torej neskončno veliko. Zanesljivo več, kot pa ima ustava členov. Zato je v resnici težko razumeti, zakaj se politika prav zdaj tako strastno sklicuje nanjo. Za hitenje z volitvami ni namreč nobenega pravega razloga, pa čeprav ustava v 81. členu v resnici govori o izvolitvi novega državnega zbora najkasneje v dveh mesecih po razpustu prejšnjega. Zdajšnja politična naglica ustreza izključno etabliranim strankam, ki bi rade na ta način prehitele nova politična združenja. Teh javnost namreč še ne pozna in bi zato imela bistveno manj časa, da bi se podrobneje predstavila javnosti.
Toda prav kriza je edina prava priložnost za temeljit razmislek, kako naprej. Zato je vsaka naglica povsem odveč. Če je Slovenija dobri dve desetletji (resda težko) preživela s slabimi vladami in slabimi parlamenti, bo še toliko lažje prebila nekaj mesecev brez nove slabe vlade, saj bo njena odsotnost najbolj trdno jamstvo, da državljani ne bomo žrtve novih neumnih potez, kakršnih je bilo v zadnjih letih bistveno preveč.
Toda kljub slabim odločitvam nekateri premieri celo napredujejo. Eden med njimi je postal celo predsednik države in zdaj v parlamentu poslancem na prste šteje, kaj vse bo država zamudila, če ne bo zelo hitro prišla do nove izvršne oblasti. A tokrat (spet) nima prav. Slovenska politika je v incestni navezi s kapitalom v dobrih dveh desetletjih samostojnosti zlovešče uničila tako rekoč vse, kar se je uničiti dalo, zato si prebivalci Slovenije pred novim valom uničevanja in slabih potez zaslužimo vsaj nekaj mesecev miru in predaha. Brez nove (nesposobne) vlade. In kajpak več časa za tehten premislek, kakšna pravzaprav naj bo ta nova oblast.
