Tiskane izdaje
Slabega pol leta pred jesenskimi kongresnimi volitvami se zdi, da bo ameriška desnica zlahka prevzela oblast v obeh domovih ameriškega parlamenta. Dogaja se zanimiv obrat: medtem ko celotno volilno telo države postaja vse bolj liberalno, na kongresnih volitvah prevladujejo konservativci. In ti Američanom kot model prihodnosti ponujajo Teksas in njegov gospodarski uspeh.
Trdna gospodarska rast in skokovito zaposlovanje v največji ameriški zvezni državi (če ne štejemo divjih, a skoraj neposeljenih prostranstev Aljaske) sta tako uspešna, da so jima nadeli ime »teksaški čudež«. Zato guverner Rick Perry, ki se po dvanajstih letih poslavlja, znova razmišlja o naskoku na Belo hišo, kljub hudi polomiji, ki si jo je privoščil z neposrečeno kampanjo leta 2012.
To je samo znak več, kako trdni so videti gospodarski temelji, na katerih gradi svojo kariero. V zadnjih desetih letih je Teksas ustvaril dva milijona novih delovnih mest ali kar 29 odstotkov vseh ameriških zaposlitev. Nezaposlenost je s 5,5 odstotka krepko pod 6,3-odstotno stopnjo na ravni ZDA. Poleg tega počasi dohiteva najbolj poseljeno Kalifornijo (ta ima dobrih 38 milijonov, Teksas krepkih 26 milijonov prebivalcev), saj se je od leta 2000 vanj iz drugih 49 zveznih držav preselilo milijon več ljudi, kot jih je iz njega odšlo, v zadnjih dveh desetletjih pa se je samo iz Kalifornije za selitev vanj odločilo štiri milijone Američanov.
Med prvimi petimi mesti z najhitrejšo rastjo prebivalstva so tri teksaška: Austin, Dallas in Houston. Perry ob tem ponosno trdi, da je to rezultat konservativnih načel prostega trga − od nizkih davkov, ohlapnih pravil in zakonodaje, do spodbud podjetjem (po nekaterih ocenah te znašajo kar 19 milijard dolarjev na leto) ter vztrajanja pri najnižji možni minimalni plači.
Ameriški Nobelovec za ekonomijo Paul Krugman pravi, da je »teksaški čudež« le mit, ki ne ponuja resničnih odgovorov, kako v ZDA ustvarjati službe. Tako kot še nekateri drugi ekonomisti je namreč prepričan, da je krizo v zvezni državi omilila močna naftna industrija in visoke cene nafte ob njenem izbruhu. Prav tako ji je bilo zaradi striktnejših pravil o hipotekarnih posojilih deloma prizanešeno pri napihovanju cen in nato poku nepremičninskega balona. Po njegovi razlagi je glavni vzrok za mit o uspehu Samotne zvezde, kot pravijo tej zvezni državi, prav nenehen pritok ljudi.
Upokojenci, ki prihajajo na jug iskati gorkoto za stare kosti, prinašajo privarčevan denar in zvišujejo kupno moč ter tako pospešujejo zaposlovanje. Po drugi strani nenehna rast delovne sile drži cene dela pri dnu, to pa v državo privablja vedno nova podjetja. In pa seveda radodarne spodbude, zaradi katerih je celo Dale Craymer, predsednik zveze Teksaški davkoplačevalci in raziskave, ki podpira spodbude gospodarstvu, dejal, da »se poraja vprašanje, kje se konča ekonomski razvoj in kje začne dobrodelnost za podjetja«.
Več kot država daje davčnih olajšav in podpor podjetjem, manj ji ostaja za osnovne servise, posebno, če ima nizke davke. Podroben pogled v gospodarsko mašino pokaže, da ima Teksas tretji najvišji ameriški delež delovnih mest, ki prinašajo le minimalno plačo. Medtem ko država spodbuja podjetništvo, je zelo varčna pri krepitvi varnostne mreže in socialnih programov ter pri javnih politikah, kot je šolstvo.
Teksaška skupina za študije zakonodaje, levičarska organizacija, ki vsako leto objavlja poročilo o javni politiki države z naslovom Teksas na robu, je tudi lani naštela vrsto manj spodbudnih dejstev. Tako so na prvem mestu po številu ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, osmi po številu ljudi, ki živijo pod pragom revščine, tretji po deležu prebivalcev, ki so se soočili s pomanjkanjem hrane. Teksas ima tudi deveti največji Ginijev koeficient v ZDA, s katerim merimo porazdelitev dohodkov in pri višjih vrednostih pomeni večjo neenakost družbe.
»Obstaja iluzija blaginje in resničnost blaginje le za nekatere. Prednost za delavce povsem na dnu je le to, da jim gre bolje, kot jim je šlo v domačih državah,« pravi Rene Lara, predstavnica največje ameriške sindikalne zveze AFL-CIO. Če preživijo, saj raziskave kažejo, da v Teksasu umre največ gradbenih delavcev v ZDA. Hkrati delodajalcem ni treba plačevati za zavarovanje urnih delavcev, kar pomeni, da ti v primeru poškodbe ostanejo brez vsega, tudi brez službe.
O dodatkih za pokojnino in zdravstveno zavarovanje se ne pogovarjajo, še posebno ranljiva skupina pa so nedokumentirani priseljenci, ki se včasih soočajo celo s krajo plač, saj jim delodajalci preprosto ne plačajo za opravljeno delo. »Razcvet Teksasa je zgrajen na plečih številnih slabo plačanih delavcev,« trdi Emily Timms iz organizacije Projekt za obrambo delavcev.
Teh podrobnosti ni slišati, ko republikanci ponujajo teksaški model kot ameriško zgodbo o uspehu in zgled za vse druge zvezne države. Pred nekaj meseci je tednik Time dejal, da je Samotna zvezda zdaj nova Severnica, zvezda vodnica za vse ZDA. Le da so pozabili zapisati, da je njen sij zelo hladen, pravo pot pa nekaterim kaže precej raje kot drugim.
